Italijani, ki so si prisvojili Primorsko, so že v samem začetku pokazali, da hočejo Slovence asimilirati. Začeli so z zvijačami. Ker to ni bilo uspešno, so se posluževali nasilja in preganjanja.
V Julijski Krajini so kmalu po zasedbi ukinili slovenske šole in uvedli italijanske. Zato smo morali obiskovati osnovno šolo v italijanskem jeziku , v jeziku, ki ga nismo razumeli. Tudi pogovarjati med seboj se v šoli nismo smeli v domačem jeziku. Nam v šoli in tudi odraslim v društvih gostilnah in cerkvah niso dovolili peti slovenskih pesmi.
Postajali so vedno bolj agresivni in s prefinjenimi ter trdimi metodami izvajali prisilno asimilacijo. Uvedli so tudi metode gospodarskega osiromašenja prebivalstva. Ukinili so vse slovenske kmečke, obrtne, trgovske in druge zadruge.
Na Primorskem so uvedli posebno visoke davke, da so ljudi osiromašili in jih prisilili v bančna posojila z enormnimi obrestmi, da so kmetije čim prej šle v stečaj. Slednje so zatem prišleki iz Italije kupovali s pomočjo posebnega sklada. Domačini so dobili delo le, če so se vpisali v fašistično organizacijo.
Domačinom je po več letih stopnjevanja nasilja »zavrelo«. Pasivni odpor ni bil učinkovit, zato so pogumni domačini začeli z uporom. Začelo se je v Trstu z uporniško organizacijo »BORBA«.
Tudi v naši vasi Beka se je formirala tajna rodoljubna organizacija »TIGR«. Vodil jo je Andrej Počkaj. Člani so bili Rudi Mihalič, Just Bolčič, Ivan Mihalič, Ivan Slavec in Frane Mihalič, njen zunanji podpornik je bil socialist Franc Klobučar iz Klanca. Njihove začetne akcije so bile propagandne narave. Izobešali so slovenske in delavske zastave, zatem pa tudi trosili propagandne letake. Kasneje pa so pripravili tudi sabotažne akcije.
Prvo sabotažno akcijo so izvedli 20. decembra 1933. Požgali so fašistični dom v vasi Hrpelje. Septembra 1934 so požgali še sedež italijanske občine Kozina. Od tu so pred požigom odnesli pisalni stroj in papir za pisanje propagandnih letakov.
Ker so omenjene akcije navduševale domačine in jim vlivale pogum, Italijane pa spravljale v bes, so 20. avgusta 1935 zažgali še novozgrajeno šolo v Krvavem potoku. Za večji učinek so pred gorečo šolo raztrgali še sliko Mussolinija in raztrosili letake z napisom »Zažig zato, da ne boste potujčevali naših otrok«. Akcija v Krvavem potoku je fašiste in oblasti spravila v bes. Na slepo so v okolici aretirali 20 ljudi.
Pred in po požigalnih akcijah so na drevesa izobešali slovenske zastave in ob enem trosili letake. Daleč največji učinek je imela akcija v Socerbu med proslavo obletnice napada Italije na Avstoogrsko, ki je sovpadal na dan Sv. Socerba 24. maja 1934. Tam je bil vedno tudi cerkveni shod Tržačanov. Tega dne zjutraj jih je na razglednem mestu ob gradu pričakala slovenska zastava in okoli gradu veliko dvojezičnih letakov s protiitalijansko vsebino.
Kasneje so oblasti aretirale več ljudi. Zasliševali so jih in mučili, ter jih nato tudi obsodili pred posebnim sodiščem za zaščito države v Rimu. Dvema članoma pa niso sodili. Rudi Mihalič se je zaradi posledic mučenja obesil v puljskem zaporu, Ivan Slavec pa je med preiskavo zaradi mučenja duševno zbolel in kasneje v bolnišnici v Aversi umrl. Člani TIGR-a in Franc Klobučar so bili obsojeni na od 5 do 28 let zapora.