Spoštovani
-
županja Občine Hrpelje-Kozina,
-
poslanka Državnega zbora,
-
župan Občine Dolina iz zamejstva,
-
predstavniki borčevskih organizacij, veteranskih društev in Društva TIGR Primorske,
-
spoštovani Primorke in Primorci,
vesela in počaščena sem, da ste me povabili k vam, v Ocizlo. Na Primorsko, ki je zaradi organizacije TIGR zibelka evropskega antifašizma.
Sama prihajam iz Šaleške doline – krajev Karla Destovnika Kajuha – kjer je bilo že precej let pred drugo svetovno vojno razvito napredno gibanje. Ponosna sem na zgodovino svojih krajev, ki so zrasli na temelju solidarnosti, tovarištva in upora ponemčevanju.
Zato čutim veliko spoštovanje do vas, Primork in Primorcev. Spoštovanje do neizmernega poguma in popolne predanosti uporu proti fašizmu. Do vašega boja za preživetje in ohranitev slovenske narodne identitete. Do boja za združeno Primorsko. In za Slovenijo.
Zavedam se, da se je bila Primorska primorana v upor fašizmu in raznarodovanju že mnogo let pred drugo svetovno vojno vihro. To se je začelo že leta 1920 s požigom simbolnega in dejanskega zbirališča Slovencev v Trstu – Narodnega doma. Rapalska pogodba, s katero je celotna Primorska – torej Goriška, Trst in Istra – z deli Kranjske in Koroške prišla pod Italijo, je kruto zaznamovala življenje primorskih ljudi vse do sredine druge svetovne vojne. Izredno hud udarec za Slovence in Hrvate je bil, da pogodba ni vsebovala prav nobene zaščite njihove narodnostne identitete. Potujčevanje, ki se je torej začelo že pred fašizmom, je z zmago fašistične stranke postalo državna politika. – Požigi delavskih domov. Prepoved razobešanja slovenskih zastav. Streljanje skupine podivjanih fašistov iz vlaka, ki je po progi Parenzana vozil skozi Strunjan, na skupino otrok, ki so se igrali ob železniški progi. Razdejanje spomenika skladatelja Hrabroslava Volariča v Kobaridu. Zamenjava slovenskih in hrvaških krajevnih imen – pa tudi osebnih imen in priimkov – z italijanskimi. Načrtna italijanizacija primorskih šol, iz katerih je nasilno izginjala slovenska beseda. Prisilno vključevanje otrok v otroško fašistično organizacijo. Jedro slovenstva je bilo napadeno na najbolj grob in uničevalski način.
Organizacija TIGR je bila reakcija na vse te in še druge oblike nasilnega in stopnjevanega potujčevanja. Njeni člani so bili mladi ljudje, ki so se s svojim odporniškim delovanjem odločno uprli fašizmu. Svojo mladost so zavestno darovali za domovino. Ne glede na posledice. Boj za narodno osvoboditev so povezali tudi z bojem za socialno pravičnost. Fašizem je namreč uničil vse, kar so Slovenci in Hrvati v desetletjih ustvarili v kulturi in gospodarstvu. Poleg tega je razpršil srednji sloj in izobraženstvo, obubožano ljudstvo pa podredil italijanskemu prebivalstvu.
Tudi zato lahko Tigrovce upravičeno štejemo za predhodnike narodnoosvobodilnega partizanskega boja. Kajti prizadevali so si za iste cilje kot Osvobodilna fronta – za združitev Primorske, za njeno vrnitev k matični domovini, za osvoboditev in za boljše življenje – ter se tudi pridružili partizanom v skupnem uporu. Uporu, ki je moral zaradi nepopisnega okupatorjevega nasilja – katerega cilj je bilo izkoreniniti slovensko narodno bit – vključiti tudi boj z orožjem.
Dejstvo je, da si Tigrovci v naši zgodovini zaslužijo posebno in častno mesto. Naj preberem del pesmi Andreja Jelačina Tigrovcem, ki po mojem mnenju zelo zgovorno ponazarja veličino njihovega boja. Njihovo pionirstvo. In njihovo nezlomljivost.
Vi ste zagrizli v jeklo
z golimi zobmi.
Vi ste prvi v Evropi verjeli,
da je še luč, čeprav v temi.
Vi ste imeli v sebi žar, da zaustavite
črni vihar, ki je sejal smrt.
Vi ste dokaz, da narod zasužnjen
ni ne mrtev ne strt.
Vi ste nam utrli pot, kako braniti
je treba jezik očetov, zemljo in rod.
Vi ste rodili upor, ko mnogi so vdano klečali,
ni vas ustavil teror, nikoli se niste predali.
Danes, ko sem z veseljem gostja tu pri vas, v Ocizli – na stičišču Brkinov, Krasa in Čičarije – bi se rada iskreno zahvalila županji in vsem organizatorjem današnje slovesnosti ter tradicionalnega, že sedemnajstega Tigrovskega pohoda.
To je lepa in dostojanstvena počastitev v spomin na vse pogumne in uporne prebivalce Ocizle, ki so od leta 1933 delovali v organizaciji TIGR ter aktivno sodelovali v različnih akcijah, usmerjenih proti fašistični oblasti. Vse do leta 1940, ko se je uporništvo ljudi teh krajev zaradi izdajstva končalo. Aretiranci so v zaporih pretrpeli strašne – za dva izmed njih usodne – muke. In kot da Ocizla še ni pretrpela dovolj, jo je konec maja leta 1944 prizadel nov težak udarec – požig dela vasi s strani nemškega okupatorja.
Spoštovani,
tu med vami na Primorskem, me vedno navdajata veselje in ponos. Ponos na našo zgodovino, ki je zgodovina domoljubja in upora. Ponos na naše prednike, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje za naš slovenski jezik, za naš slovenski narod. Ki so vedno vedeli, da je prava odločitev vedno le odločitev za boj na strani svoje družine, svojega doma in svojega naroda. Dejstvo je, da je bila odločitev za upor proti fašizmu in nacizmu, ki se mu je uprl ves demokratični svet, edina pravilna odločitev. Na Primorskem ste se fašizmu uprli že pred drugo svetovno vojno, med prvimi v svetu.
Zmaga narodnoosvobodilnega partizanskega boja v okviru antifašistične koalicije v drugi svetovni vojni in osvoboditev pa sta tudi utrla pot do samostojne in suverene Republike Slovenije, ki je bila hrepenenje mnogih generacij pred nami.
Trdno sem prepričana, da sta domoljubje in aktivno prizadevanje za uresničevanje naših ciljev – še vedno pomembni vrednoti in vrlini našega naroda. Odgovornost, da smo ponosni na svoj jezik in našo zgodovino ter da v domoljubju vzgajamo mlade generacije, pa je zdaj – ko živimo v miru – še toliko večja.
Verjamem, da sta današnja slovesnost in pohod, ki ji bo sledil, lepa priložnost za okrepitev spomina na vse, kar nas povezuje ter za poglobitev tovarištva in prijateljstva med nami.
Srečno!