Društvo za ohranjanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske je konec minulega leta v Ajdovščini organiziralo slovesnost ob 90-letnici nastanka ilegalne narodnoobrambne organizacije TIGR leta 1927 na Nanosu. Ob bogatem kulturnem programu, ki so ga izvedli Mladi tigrovci in pevski zbor, ter slavnostnih govornikih - predsedniku društva dr. Savinu Joganu in zgodovinarju dr. Branku Marušiču so trije člani za svoje dolgoletno in prizadevno delo prejeli priznanja oz. plakete: Andrej Jelačin, Evstahij Pregelj in Vojko Čeligoj. Slednji se prireditve zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti, zato je delegacija društva v sestavi predsednik dr. Savin Jogan, glavni tajnik Miha Pogačar in predsednica OE Ilirska Bistrica Bernarda Dodič v začetku januarja nagrajenca obiskala na njegovem domu v Ilirski Bistrici in mu izročila priznanje.
Konec januarja pa je Vojka Čeligoja obiskala še druga tigrovska trojka, v kateri so bili predsednica postojnske OE Bruna Olenik in Marjan Gril, prav tako iz Postojne, ter članica OE Slovenska Istra Vesna Tomc Lamut. Z željo, da mu osebno čestitajo in ga zaprosijo, da bi jim kaj povedal predvsem o svojem dolgoletnem požrtvovalnem delu pri ohranjanju spomina na človekoljubno antifašistično organizacijo TIGR.
Bruna: Dragi Vojko, v čast nam je, da ti ob prejemu priznanja Društva TIGR Primorske lahko čestitamo in resnično smo veseli današnjega srečanja s teboj. Mnogi te dobro poznamo, za ostale pa te prosimo, da nam malo več poveš o sebi.
Vojko: Rojen sem bil 19. julija 1938 v vasi Topolc pri Ilirski Bistrici. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo sem obiskoval v Trnovem, ki je del Ilirske Bistrice, nato sem šel na ljubljansko učiteljišče in maturiral leta 1957. Prvo delovno mesto je bilo na osnovni šoli Košana, od leta 1960 pa sem poučeval na osnovni šoli v Ilirski Bistrici. Obiskoval sem tudi šolo za rezervne častnike v Bileči in nato dveletni študij na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, smer fizika in tehnični pouk. Tako sem potem na bistriški šoli bil najprej učitelj razrednega pouka in nekaj časa pomočnik ravnatelja, skoraj deset let pa sem bil svetovalec poklicnega usmerjanja na Zavodu za zaposlovanje Koper. Zadnja leta pred upokojitvijo leta 1997 me spet najdete na osnovni šoli, po upokojitvi, že v novi samostojni državi pa sem se začel ukvarjati tudi s politiko. Med leti 2000 in 2004 sem bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije v okviru poslanske skupine DeSUS. Lahko rečem, da sem kar dvakrat upokojen!
Vesna: Glede na to, da smo danes pri tebi predvsem zaradi prikaza tvojega delovanja v Društvu TIGR, nam prosim najprej povej nekoliko o tem gibanju na Ilirskobistriškem, tako o organizaciji TIGR v času pred drugo svetovno vojno, kot o Društvu za negovanje njihovega spomina TIGR-Primorske.
Vojko: Znano je, da je bila po končani prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrske monarhije naša dežela dobesedno razkosana. Osrednji del Slovenije z Gorenjsko, Dolenjsko in Štajersko je postal del novoustanovljene Kraljevine SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev), kasneje Kraljevine Jugoslavije. Del Slovencev je ostal pod Madžari, Koroška je po nesrečnem plebiscitu leta 1920 pripadla Avstriji, Primorsko pa so kot nagrado za sodelovanje v silah antante zavezniške sile dale v dar Italiji. Primorcev ni nihče ničesar vprašal in leta 1920 so enostavno padli pod okrilje (bolje nasilje) italijanske kraljevine, z vse bolj zastrašujočo fašistično oblastjo diktatorja Mussolinija, Dučeja. Ta je odpravil vse politične stranke, razen fašistične. Zasedeno ozemlje Primorske si je je želel popolnoma podrediti in narediti italijanskega, uvedel je rabo samo italijanskega jezika, vse, ki so se temu upirali, je poslal v oddaljene južne dežele, tu pa naseljeval italijanske uradnike, učitelje, železničarje… Dal je poitalijančiti vsa slovenska imena. Čeligojevi smo n. pr. postali Celigoi, Ilirsko Bistrico pa so preimenovali v Villa del Nevoso. Ko sem se rodil, je oče želel, da dobim ime po njegovem prijatelju, a imena Vojko niso hoteli vpisati, ker to ni noben svetnik niti italijansko ime. Postal sem Guerino Celigoi, sestra Sonja pa Sofia.
O tajni organizaciji TIGR na Bistriškem pa moram reči, da je bila Ilirska Bistrica pomembno središče gibanja, da je bilo pri nas veliko članov oz. pripadnikov in da je bilo med njimi tudi veliko žrtev. Vodja TIGR-a na našem področju je bil Viktor Bobek, v njegovi skupini so bili še Anton Dolgan, Josip Ujčič, Leopold Šircelj, Josip Grahor, Marija Valenčič in Frančiška Urbančič. Prav Bobek je pritegnil k delovanju tudi Alojza Zidarja s Topolca. Zbirali so orožje, literaturo in ju prenašali po brkinskih, pivških, bistriških in hrvaških vaseh, vse od Javornika do snežniških gozdov. Tigrovec Viktor Bobek je bil ustreljen na Opčinah 15. decembra 1941, njegova svakinja Marija Urbančič iz Trnovega pa je bila sploh edina ženska, ki je bila obsojena na 2. tržaškem procesu. Večina tigrovcev se je kasneje priključila partizanom in veliko jih je tam tudi izgubilo življenje.
Vesna: Ali se po vojni o TIGR-u res ni veliko govorilo? Jaz sem o njem prvič slišala prav v bistriški osnovni šoli že konec petdesetih let, saj so nam naši učitelji o tem gibanju pripovedovali pri pouku. Morda prav zato, ker je Ilirska Bistrica dala toliko pripadnikov in je bilo enostavno treba govoriti o njih. In še to: v zadnji knjigi, ki jo je izdalo naše društvo, v knjigi Tomaža Vuka z naslovom »Pojmovanje TIGR-a v obdobju pred in po osamosvojitvi Slovenije« (2017) je avtor prišel do zaključka, da se je o njem pisalo oz. govorilo že dolgo pred osamosvojitvijo Slovenije.
Vojko: Bilo je različnih mnenj. Nekateri so menili, da je treba še počakati, drugi so o njem govorili, sprva morda tiše. Prvi članek o TIGR-u je napisal Silvo Fatur v sedemdesetih letih, nato pa sem nekaj napisal tudi jaz in objavil v časopisu TV 15, pa ni bilo nobene hude reakcije. Res pa je Bobkova žena morala zatajiti, da je bil ustreljeni Viktor Bobek član TIGR-a, sicer ne bi dobila pokojnine. Kasneje, že po osamosvojitvi, pa so na njegovi rojstni hiši vzidali spominsko ploščo.
Vesna: Na Hribu svobode danes stoji spomenik, ki je najlepši spomenik tigrovcem na Primorskem. Kdaj je bil postavljen?
Vojko: Postavljen je bil na pobudo Društva TIGR Primorske, ki je bilo ustanovljeno leta 1994 v Postojni, predsednik bistriške območne enote pa je postal Aleksander Ternovec. Vanj se je vključilo veliko članov, tudi sam sem se včlanil že takoj na začetku. Naše delovanje je imelo bolj in manj plodne čase, mislim pa, da nas je prav spomenik najbolj povezal. Postavljen je bil ob 60-letnici 2. tržaškega procesa (1941-2001). Ob odkritju je bila velika slovesnost, na kateri je bil prisoten tudi Borut Pahor, takrat predsednik državnega zbora, med drugimi je nastopil tudi igralec in režiser Andrej Jelačin in prebral svojo znano pesem o tigrovcih. Spomenik je res lep, je delo znanega slovenskega kiparja Janeza Lenassija. Z njim sem sodeloval glede mesta postavitve. Sprva bi moral stati bliže velikemu spomeniku svobode, nato pa so mu določili prostor malo južneje. Na koncu je bil avtor še bolj zadovoljen z novim prostorom in je hodil spomenik obiskovat vse do svoje smrti. Odkrit pa je bil točno na dan 60-letnice usmrtitve Viktorja Bobka na openskem strelišču 15. decembra 2001. Odkril ga je Bobkov sin Vojko Bobek in eden od takrat še živečih tigrovcev Alojz Zidar.
Bruna: Ali poznate še kakšnega tigrovca iz ilirskobistriškega področja?
Vojko: Alojz Zidar je bil doma prav iz moje vasi, tigrovec pa je bil tudi moj oče, Leopold Čeligoj, Polde Mežnarjev s Topolca. Ko sem kasneje mamo spraševal o tem, mi ni ničesar povedala. Dejala mi je, da ji je oče večkrat rekel: »Bolje je, da ničesar ne veš!« Tudi pri Bobkovih je trpela cela družina, saj je bil sin Vojko ob ustrelitvi očeta star komaj tri leta. Podobno je bilo pri nas, le da sva bila oba s sestro nekoliko starejša, ko je oče potem odšel v partizane in padel.
Bruna: Povejte nam kaj o vaši družini, o starših!
Vojko: Naša družina - oče, mama, sestra in jaz smo živeli v vasi Topolc. Oče je hodil delat v tovarno lesovinskih plošč Falersa, mama je bila doma. Fašistični pritisk na Slovence je bil vse hujši in vojna je bila pred vrati. Oče je bil politično osumljen in večkrat po zaporih, tovarnar Tomšič ga je kot pridnega delavca zelo cenil, zato mu je svetoval, naj se umakne nekam v mirnejše okolje. Odšli smo za dve leti v Labin v Istro, po kapitulaciji Italije pa smo se vrnili v Bistrico. Sledila je nemška okupacija, potem pa je oče dobil povabilo, naj se priključi partizanom. Postal je član Gubčeve brigade, a že čez štirinajst dni 25. oktobra 1944 je padel pri Sveti Ani blizu Trebnjega na Dolenjskem. Nemci so s topovi streljali proti cerkvici, kjer je stražil, granata je zadela cerkev in drobec granate je očeta smrtno ranil v trebuh. Po nekaj urah je v bližnji hiši v hudih bolečinah izkrvavel, star niti 40 let. Očeta je pokopal domačin na travniku ob cerkvi. Očetove osebne predmete je k nam domov prinesel očetov soborec z Brkinov in nam sporočil žalostno vest. Bil je to hud udarec za vso družino. S sestro sva bila stara 6 in 5 let, družina je ostala brez gospodarja, brez dohodkov. Takoj po osvoboditvi smo šli iskat očetov grob in leta 1947 smo ga prekopali in ga pokopali na domačem pokopališču v Trnovem. Pa še do zadnjega smo upali, da morda le ni pravi; oče se je ukvarjal z mizarstvom in si poškodoval dva prsta, mama pa mu je sešila usnjeno vrečko za ostanka prstov, ker ga je zelo zeblo, in ko so ga izkopali, je prav to potrdilo, da je res on. Po vojni smo težko živeli, mati se je zaposlila najprej v mlekarni, nato je postala trafikantka, s sestro sva se kot vojni siroti šolala v Ljubljani.
Vesna: Vojko, ti si živa legenda bistriške zgodovine, raziskovalec domače preteklosti. Ker si po študiju oz. stroki bolj tehničen človek, me zanima kdaj in zakaj te je tako pritegnila zgodovina. Sicer pa te v življenju zanima marsikaj in o vsem tudi pišeš. Da bo vse to ostalo tudi zanamcem, objavljaš v raznih lokalnih časopisih in revijah, v knjigah, dejaven si na vseh področjih bistriškega kulturnega in družbenega življenja.
Vojko: Sem ljubiteljski zgodovinar, razgledničar, planinec, politik… Imam lepo zbirko razglednic svojega kraja, sem numizmatik in filatelist in sem bil dolgo let predsednik Primorskega numizmatičnega društva, ustanovljenega leta 1973. Od 1958 sem član Planinskega društva Snežnik in med letoma 1984 in 1993 tudi njegov predsednik. Kot planinec sem prehodil vse slovenske gore, najraje pa sem obiskoval primorskega očaka Snežnik, o njem sem tudi pisal v monografiji, posvečeni tej gori. Na Snežniku sem bil neštetokrat, nekoč kar 28-krat v enem mesecu. Posebej veliko smo hodili, ko smo gradili kočo. Kot učitelj sem skrbel za učence in jim odstiral zanimive konjičke – tako sem leta 1961 na šoli ustanovil fotografski krožek; hodili smo na šolske izlete in fotografirali, nato pa slike v temnici še sami razvili. Fotografiranje je bila sploh ena od mojih prvih prostočasnih dejavnosti.
Vesna: Kot slavistko me posebej zanima, kdaj in kako se je rodila ideja o ureditvi spominske sobe pesnika s Prema Dragotina Ketteja in ureditve Kettejeve spominske poti od Ilirske Bistrice do pesnikovega rojstnega kraja.
Vojko: Bil sem pobudnik in vodja odbora za ureditev spominske sobe pesniku Dragotinu Ketteju na Premu, ob 130-letnici pesnikovega rojstva pa je Društvo Kettejeva pot uresničilo dolgoletno zamisel, da s pohodno literarno potjo poveže Trnovo pri Ilirski Bistrici in Prem, dvoje pomembnih krajev v življenju največjega bistriškega rojaka. Ob tej priložnosti smo izdali tudi spominsko razglednico s podobo pesnika, priložnostno znamko pisemsko ovojnico, dopisnico in žig prvega dne – pri tem se je seveda dejavno vključilo naše Primorsko numizmatično društvo.
Bruna: Kot ljubitelj domače preteklosti shranjuješ marsikaj o svojem kraju, k tebi prinašajo slike, dokumente in marsikak zanimiv predmet. Z zanimanjem sledimo tvojim objavam na spletnem portalu Kamra. Povej nam, kako in kdaj se je v Ilirski Bistrici razvilo sokolsko gibanje!
Vojko: Društvo Ilirski Sokol je bilo po zgledu čeških sokolov ustanovljeno leta 1872 kot tretje sokolsko društvo na Slovenskem (prvo je bilo ljubljansko, nato kranjsko, potem pa bistriško), a je zamrlo, prvi društveni prapor pa je zgorel v požaru. Narodno delovanje se je obnovilo leta 1904 in leta 1909 so razvili drugi prapor, štiri leta kasneje pa so zgradili stavbo Sokolskega doma. Po končani prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske pa so italijanske zasedbene oblasti prepovedale sokolsko društvo in uničevale sokolske in druge slovenske narodne simbole. Vendar je zavednim Slovencem (Viktorju Tomšiču) uspelo sokolski prapor pretihotapiti preko meje v Jugoslavijo in ga tako rešiti. Po dolgih letih iskanja mi je pred nekaj leti njegov sin iz Trsta povedal, da je prapor v Ljubljani, v Narodnem domu, in uspel sem ga dobiti nazaj v bistriško last. Sedaj je shranjen pri meni. To je edini ohranjen sokolski prapor na Primorskem. Pred tem se v kraju o sokolstvu ni nič govorilo. O tem mi je prvič povedal profesor Drago Karolin, ko je za stavbo Doma družbenih organizacij (danes MKNŽ) omenil staro ime Sokolski dom! Potem pa smo začeli raziskovali. Odkrili smo zapisnike in podatke, recimo, da so se bistriški sokoli že leta 1908 šli v Postojno predstavit na neko prireditev in da je bila cela četa sokolov oblečena v enotne kroje. Vse to je dokaz, kako so se Slovenci že pod Avstro-Ogrsko zavedali svojega naroda in jezika, še bolj pa je to prišlo do izraza v času velike ogroženosti ob italijanski zasedbi.
Bruna: Ob italijanski zasedbi so Italijani v naših krajih odvzemali tudi zvonove cerkva, ki so jih potrebovali za izdelavo orožja. Tako so zbrali 1500 zvonov s Primorske. Veliko večino so jih pretopili.
Vojko: Vedel sem, da so Italijani odvzemali zvonove tudi v naših krajih, celo pod vojaško stražo. Vsaka cerkev je morala dati kar 55% teže zvonov vsakega zvonika. Tako so vzeli zvon tudi iz cerkve svetega Štefana v moji rojstni vasi Topolc, prečudoviti zvon z letnico 1611, ulit v Vidmu (Udine). Želel sem to raziskati, a nisem nikjer našel nobenih sledi, zato sem sprva obupal. Potem pa sem z družino nekoč šel na morje v Istro in na poti smo se ustavili v Pazinu, ker sta otroka hotela sladoled. Jaz sam pa sem medtem skočil v muzej. Ko sem vstopil, me je nasproti vhodnih vrat »pozdravil« lep zvon, na njem pa napis v hrvaščini: »Zvono svetega Štefana, Topolovec, Socialistična republika Slovenija«. Ne, to je vendar zvon s Topolca! Kakšna sreča! Zvon me je dobesedno poklical. Vse sem poslikal in preveril ter sprožil akcijo, da bi zvon dobili nazaj. Direktorici muzeja Vesni Girardi sem pisal in ji dokazal, da gre za naš zvon iz podružnične cerkve na Topolcu. Srečno se je izteklo in zvon se je po 62 letih vrnil v staro topolško cerkev. Vzeli so ga leta 1924, vrnjen je bil 1986. Lahko si mislite, kakšno veselje je bilo za vaščane, da je prišel nazaj domov. Šli so ponj z zapravljivčkom. Zvon sicer ni velik, je tolikšen, da ga lahko objameš, težak pa je okrog 60 kilogramov. Žal je počen, ker so ga ob odvzemu enostavno vrgli dol, zato je danes v notranjosti cerkve, na podstavku.
(Medtem nam je Vojkova žena prinesla pokazat odlitek tega zvona in videli smo, da je izredno lep, z napisom in okrasjem ter letnico nastanka. Morda ga prav zato, ker je bil tako star in videti nekaj posebnega, kljub poškodbi niso pretopili.)
Bruna: Vojko, torej je čisto tvoja zasluga, da je prišel zvon domov. Ti si v Bistrico pripeljal tri stvari: prapor, zvon in – ženo.
Vojko: Ha, ha! O, pa še nekaj: letalsko krilo! Ta zgodba pa je še bolj nenavadna. Vedeli smo, da je pod Snežnikom kmalu po vojni strmoglavilo vojaško letalo. Potem pa sem ob gledanju hrvaške oddaje Kviskoteka iz ust voditelja Ivana Hetricha slišal vprašanje, zastavljeno tekmovalcu, in odgovor, da je bil Josip Križaj pilot, ki je leta 1948 padel v okolici Ilirske Bistrice. Začel sem raziskovati, saj o njem nisem vedel ničesar. Ugotovil sem, da je bil legenda primorskih letalcev, pilot v španski republikanski armadi in pilot partizanskega letala z znamenito številko 13, strah in trepet nemških letalcev med NOB. Bil je stotnik jugoslovanskega letalstva in po osvoboditvi vojaški letalski inštruktor na ljubljanskem letališču. 8. oktobra 1948 je v ruskem letalu JAK 3 želel opraviti službeno pot med ljubljanskim letališčem in letališčem na Reki, a iz nikoli znanih razlogov je letalo hitro izgubljalo višino in strmoglavilo na južnih predelih snežniških gozdov, na področju Jarmovca, blizu današnje slovensko-hrvaške meje.
Kasneje sem se udeležil vojaškega usposabljanja rezervnih vojaških starešin na Pokljuki. Zraven mene je na predavanjih sedel človek, ki je imel na zvezku napisano Miomir Križaj. Povedal sem mu, da je pri Ilirski Bistrici padel neki Josip Križaj, oni pa mi je odvrnil: »Da, to je bil moj oče«. Naključje? Če bi sina zgrešil, če mu ne bi postavil vprašanja, se tako naključje najbrž ne bi nikoli več ponovilo. A to še ni vse! Malo kasneje je Planinsko društvo Idrija slavilo neko obletnico in na prireditev sem šel tudi jaz. Na njej me je stara ženica, ko je slišala, da sem doma iz Ilirske Bistrice, vprašala, ali vem, da je blizu pod Snežnikom padel en pilot. »Da, Josip Križaj«, sem ji odvrnil. Ona pa: »Jaz sem njegova sestra, Josip Križaj je bil moj brat!«
Takoj sem stopil v akcijo, odločil sem se, da se mesto nesreče obeleži, dal sem pobudo, da se Josipu Križaju postavi spomenik. Na tistem mestu je Križajeva žena sicer pred tem že postavila majhno ploščico z napisom. Tja sem peljal tudi njegovega sina Miomirja, profesorja strojništva na srednji šoli v Ljubljani. Kasneje sem dobil še nekaj podatkov in slik in ob obletnici dogodka smo se v Zvezi borcev odločili nekaj narediti. Povezal sem se z letalskim muzejem v Zemunu, od koder sem dobil veliko pomoči. Predlagali so nam načrt spomenika z napisom in velikim letalskim krilom podobnega letala, ki so ga pripeljali z odlagališča starih letal na Kosovu, a smo imeli velike težave s postavljanjem oz. montiranjem. Ob 60-letnici letalske nesreče 6. oktobra leta 2008 smo odkrili spomenik in napravili veliko proslavo.
Bruna: Moja mati je doma iz vasi Škalnica pri Lipi, vasi blizu slovensko-hrvaške meje, kjer so se Nemci kruto maščevali za pobite vojake in častnike. 30. aprila leta 1944 so umorili 269 vaščanov, žive so jih vrgli v ogenj in zažgali vso vas. Preživel je le en človek in tisti, ki jih takrat ni bilo doma. Takšne vasi množičnega poboja in požiga so na svetu tri: Lidice na Češkem, Oradour v Franciji in Lipa na Hrvaškem.
Vojko: Lipa nam vsem skupaj na Bistriškem veliko pomeni. Spomnim se, ko sem bil še otrok, da smo gledali, kako se je iz daljave dvigal dim, in nekdo je povedal, da gori Lipa. Vsako leto smo v šoli organizirali avtobus otrok in šli z njimi na pohode po okoliških hribih. Neko leto smo zasadili 29 smrečic okoli cerkve, ker je bilo med žrtvami tudi 29 otrok. Ti otroci si bodo za vedno zapomnili to dejanje. Nemci so posneli slike zločina, znani bistriški fotograf pa je zaslužen, da so se ohranili slikovni dokazi o tem zločinu… Slike je ohranil fotograf Silvester Maraž, oče današnjega bistriškega fotografa, natančneje njegova sestra, ki je skrivaj razvila kopije, vpričo Nemca, ki jo je nadziral. Ni vedela, od kod so in po vojni so jih razstavili v izložbi ateljeja; ljudje so takoj prepoznali vas Lipo. Maraževi so lani za to dejanje dobili priznanje hrvaške Zveze borcev in ga hranijo na častnem mestu v ateljeju.
Vesna: Vse življenje si se razdajal, bil si učitelj in vzgojitelj mladim, kar je bila sicer tvoja delovna dolžnost, a si jo opravljal z velikanskim srcem. Bil si izredno priljubljen in takega te poznajo vsi Bistričani pa tudi širša javnost. Veliko si tudi pisal in objavljal v raznih časopisih in revijah, kot urednik si sodeloval tudi pri izdaji dveh monografij – o Ilirski Bistrici in o Snežniku. Nenazadnje si za svoje požrtvovalno delo prejel tudi nekaj priznanj.
Vojko: O teh sicer običajno ne govorim, vesel pa sem vsakega. Tako vsaj vem, da je bilo moje delo opaženo, da ni bilo zaman. Dobil sem več priznanj Planinske zveze Slovenije, slovenskega Filatelističnega društva, imam dve medalji za vojaške zasluge, sem prejemnik Kettejeve nagrade, večkrat nominiran tudi za častnega občana. Posebej pa sem vesel tudi tega zadnjega tigrovskega priznanja. Vse moje delo pa ne bi bilo mogoče brez mnogih prijateljev in sodelavcev, ki so me pri delu podpirali in omogočili vse moje dejavnosti. S hvaležnostjo se jih spominjam in se jim zahvaljujem. Priznana, ki sem jih dobil sam, so tudi njihova!
Bruna: Letos boš praznovali visok jubilej - 80 let. V vseh teh letih si veliko doživel. Po težki mladosti so sledila leta mirnega življenja in zadovoljstva. Povej nam, kdaj pa ti je bilo najlepše.
Vojko: Mislim, da so bili najlepši trenutki, ko sem si našel življenjsko sopotnico Sonjo, prav tako učiteljico, in ko sva si ustvarila družino: imava hčerko Metko in sina Janka, po njima dva lepa in bistra vnuka: Brina in Stello. Ta leta bi bila lahko lepša, če ne bi imel hudih zdravstvenih težav, kot posledic prometne nesreče. Namreč ko sem bil poslanec, me je v Ljubljani povozil motorist in kar šest mesecev sem ležal v bolnišnici. Posledice vsega tega še danes čutim v hrbtenici.
Bruna: Hvala, dragi Vojko, za vse, za tvoje široko srce, za domoljubje, posebej pa za ohranjanje naše zgodovine. Želim ti, da bi bil še dolgo med nami in da bi se še velikokrat srečali.
Zapisala Vesna Tomc Lamut