A drevesa – tako kot trave, kamni in reke – ostajajo “mo- lčeči spremljevalci samotnežev in čudakov”, kot je pesnik Ivan Minatti zapisal v svoji najbrž najbolj znani pesmi Neko- ga moraš imeti rad. In za marsikoga smo tudi mi, ki se vsa- ko leto zbiramo na tem mestu in ob številnih spomenikih, s katerimi je posejana slovenska zemlja, pravi čudaki. Zakaj naj bi danes, skoraj osemdeset let kasneje, govorili o ilegal- ni organizaciji TIGR, o njeni tržaški podružnici BORBA, o prvem in drugem tržaškem procesu, ki je zdesetkal njune vrste? Danes, ko živimo v spremenjenih političnih in druž- benih razmerah, ko so odnosi med Slovenci in Italijani ko- nčno dobri, ko nam tehnologija in stil življenja omogočata, da smo tako rekoč v istem trenutku seznanjeni s tem, kar se dogaja na drugem koncu sveta? Zakaj vsako leto znova hoditi na Malo goro, v Bazovico ali tržaško Rižarno?
Zato, ker globoko v sebi očitno čutimo, da si naši predniki to zaslužijo. Ker smo jim hvaležni za vse, kar so izbojevali s svojim skoraj 25-letnim bojem: svobodo, pravico do rabe slovenskega jezika, enakopravnost med narodi. Njihova zmagovita epopeja nas navdaja s ponosom.