Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

GOVOR POLJANKE DOLHAR NA MALI GORI, 12. MAJA 2018

A drevesa – tako kot trave, kamni in reke – ostajajo “mo- lčeči spremljevalci samotnežev in čudakov”, kot je pesnik Ivan Minatti zapisal v svoji najbrž najbolj znani pesmi Neko- ga moraš imeti rad. In za marsikoga smo tudi mi, ki se vsa- ko leto zbiramo na tem mestu in ob številnih spomenikih, s katerimi je posejana slovenska zemlja, pravi čudaki. Zakaj naj bi danes, skoraj osemdeset let kasneje, govorili o ilegal- ni organizaciji TIGR, o njeni tržaški podružnici BORBA, o prvem in drugem tržaškem procesu, ki je zdesetkal njune vrste? Danes, ko živimo v spremenjenih političnih in druž- benih razmerah, ko so odnosi med Slovenci in Italijani ko- nčno dobri, ko nam tehnologija in stil življenja omogočata, da smo tako rekoč v istem trenutku seznanjeni s tem, kar se dogaja na drugem koncu sveta? Zakaj vsako leto znova hoditi na Malo goro, v Bazovico ali tržaško Rižarno?

Zato, ker globoko v sebi očitno čutimo, da si naši predniki to zaslužijo. Ker smo jim hvaležni za vse, kar so izbojevali s svojim skoraj 25-letnim bojem: svobodo, pravico do rabe slovenskega jezika, enakopravnost med narodi. Njihova zmagovita epopeja nas navdaja s ponosom.

Kako bi ne bili ponosni na generacijo primorskih tigrovcev, ki so se že sredi 20. let prejšnjega stoletja uprli raznarodo- valni fašistični politiki?

Kako bi ne bili ponosni na Antona Majnika, tega tolminske- ga tigrovca, ki je ljubil poezijo? Ki je na svojem domu skrival eksploziv in orožje za sabotažne akcije, a tudi bogato knjiž- nico, v kateri je stal tudi kipec pesnika Simona Gregorčiča? Tega razgledanega učitelja, ki se je zavedal pomena izo- braževanja v slovenskem jeziku in je zato, z bivšimi sošol- kami in sošolci tolminskega učiteljišča, organiziral skrivnešolske razrede po Primorski?

Kako bi ne bili ponosni na Danila Zelena in njegovo skupino gverilcev? Na tega intelektualca, ki se je v Ljubljani družil z umetniki in filmskimi igralkami, a istočasno tudi pogumnega gverilca, ki je neštetokrat ilegalno prekoračil mejo, da bi se na Krasu in Tržaškem sestal s somišljeniki, jih bodril in pri- pravil na borbo? V nahrbtniku je, tako kot mnogi primorski emigranti, nosil tako slovensko literaturo kot peklenske stroje ... Tisto literaturo, ki jo je Srečko Šorli skrival v opu- stošenem čebelnjaku v Tolminu in jo delil tigrovcem.

Kako bi ne bi bili ponosni na Ferda Kravanjo iz Čezsoče, vojnega begunca in siroto, ki je v krogu učitelja Franca Siv- ca rasel v narodno zavednega Slovenca? S skupino vrstni- kov je še najstnik izdajal zabavni list Škandalist, s katerim so blagohotno smešili tiste, ki so prijateljevali z italijansko oblastjo. Ko je njen pritisk postajal vse bolj nevzdržen, pa je bil Kravanja med tistimi, ki so požigali šole in vrtce, s kate- rimi je fašizem skušal prisilno poitalijančiti primorske Slo- vence.

Ferdo Kravanja, Anton Majnik in Danilo Zelen, ki so se 13. maja 1941 na tem mestu spopadli z italijanskim okupator- jem, so imeli za sabo že petnajstletni boj za pravice sloven- skega naroda. Njihov boj je potekal na dveh ravneh - kul- turni in vojaški. Dolgoletno delovanje v ilegali je tigrovce izurilo v konspiraciji in izvirnosti.

Zato je zgodba o prvem oboroženem spopadu z italijanskim okupatorjem, tudi zgodba o raztrgani razglednici ljubljan- skega Tromostovja. Ko so spomladi leta ’41, le nekaj dni pred napadom na Jugoslavijo, učitelja Majnika premestili iz Ribnice na Kolpo, je ta sodelavcu Jožetu Zalarju naročil, naj uredi na Mali gori tri skrivališča za orožje, ki ga je hranil doma. Izročil pa mu je tudi raztrgano razglednico ljubljan- skega Tromostovja s priporočilom, naj človeka, ki v Ribnico pride z manjkajočo polovico razglednice, skrbno skrije. Čez nekaj dni se je res pojavil tigrovec, ki se ni predstavil z ime- nom, temveč z raztrgano razglednico - bil je Danilo Zelen. V bivaku na Mali gori sta se mu po nekaj tednih pridružila tudi Kravanja in Majnik.

Danilo Zelen, ki je uspešno izvedel številne sabotažne akci- je, je svoj poslednji boj izbojeval tu, pod krošnjami teh dre- ves. Zgodovinski viri si o poteku spopada tistega 13. maja ‘41 niso edini. Dejstvo je, da je po dolgem obstreljevanju z italijanskim okupatorjem na tleh ostalo Danilovo truplo - po pripovedovanju soborcev naj bi si, hudo ranjen, sodil sam. Majnik se je predal, a mu je kljub temu, da je bil vklenjen, uspelo pobegniti v hosto. Tekel je za življenje in smrt. In si izbojeval življenje. Pridružil se je partizanom in padel pod streli nacistov in domobrancev 22. novembra 1943 v Ribni- ci.

Kravanjo so hudo ranjenega odpeljali v vojaško bolnišnico v Kočevju, nato pa v Splošno bolnišnico v Ljubljani.

Zgodba o spopadu na Mali gori je zato tudi zgodba o tova- rištvu in človeški solidarnosti. Tisti solidarnosti, ki je gnala Majnikove učiteljske kolege, da so tigrovce na Mali gori oskrbovali s hrano. Tisti solidarnosti zdravnikov in bolniške- ga osebja, ki so omogočili Kravanjevo zdravljenje in njegov beg.

Zgodba o spopadu na Mali gori pa je tudi zgodba o krščan- ski ljubezni redovnice, sestre Jedert Kersmanc, ki je dolge mesece zdravila Kravanjo. In treznega in zavednega duhov- nika, ki je razblinil njene dvome in ji zagotovil, da je za reši- tev človeškega življenja tudi laž sprejemljiva in zgubi značaj grešnosti. Ferdo Kravanja je tudi z njeno pomočjo popol- noma okreval in se julija 1942 pridružil Osvobodilni fronti in slovenski komunistični partiji. Padel je kot partizan Peter Skalar 10. oktobra 1944.

Res ni razloga, da ne bi bili ponosni na Antona, Danila, Fer- da, na vse poznane in nepoznane tigrovce in njihove pod- pornike, katerih imen ne bomo - zaradi konspirativnega si- stema, v katerem so bili prisiljeni delovati - nikoli izvedeli. Hvaležni smo jim, ker vemo, da bi se brez njihovega boja naša zgodovina pisala drugače. Tako kot smo hvaležni Osvobodilni fronti, ki je nadaljevala njihov boj in tudi z do- prinosom tigrovcev izbojevala končno zmago - našo svo- bodo. Ponovno bi rada citirala tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki neutrudno ponavlja, da je bila izbira za narod- noosvobodilni boj edina prava. Leta 2018 bi to malo biti splošno priznano in sprejeto.

Zato pa leta 2018 tudi ni razloga, da ne bi prevzeli nase mo- ralne odgovornosti za morebitne napake, ki so bile takrat storjene. Kajti tudi zgodovina slovenskega antifašističnega boja ni kristalno čista. Ni in tudi ne bi mogla biti, saj ideali svobode, bratstva in enakopravnosti hodijo s človeškimi nogami. Naša zmagovita epopeja ni brezobrazna, za njo stojijo moški in ženske s svojimi čustvi in dejanji. In s svoji- mi napakami.

Spoštovane in spoštovani!
Večina med nami ima to srečo, da je odraščala v miru in da ji ni bilo treba jemati tako dramatičnih odločitev, kot so jih jemali tigrovci. Kajti nihče med nami ne ve, kako bi se od- ločil. Morda bi se tudi mi spopadli z okupatorjem tu pod temi drevesi. Morda pa bi nam zmanjkalo poguma in bi se potuhnili in skušali le preživeti.
Tako kot danes, v veliko bolj mirnih časih, večini zmanjkuje poguma in energije, da bi se glasno uprla nepravičnostim, ki nas obdajajo. Da bi podala na primer roko beguncem, ki trkajo na naša vrata. Pred spomeniki ponosno zagovarjamo enakopravnost med ljudmi in narodi, prisegamo na svobo- do in antifašizem, v vsakdanjem življenju pa prevečkrat po- zabljamo na stisko sočloveka.
Tudi iz spoštovanja do Antona, Danila, Ferda in vseh njiho- vih soborcev ne bi smeli pozabiti, da smo nekoč tudi sami bili begunci in emigranti. Da smo nekoč za manjvredne vel- jali mi – Slovenci.
Tudi iz spoštovanja do Antona, Danila in Ferda bi moral biti naš vsakdan bolj solidaren in pravičen.

Hvala za pozornost!


Poljanka Dolhar

Mala gora, 12. maja 2018

 

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net