Sicer prijeten možakar, ki ima zasebno odličen smisel za humor, je priznal, da nima pojma o slovenski zgodovini in njenih travmah, kar pa ga ni oviralo, da se ne bi bil nediplomatsko in na svojo roko, verjetno mimo Washingtona, ki uradno še vedno stoji na povojnem ravnotežju zmage zaveznikov nad nacizmom in fašizmom, vključil v njeno reinterpretacijo.
Vsebina plošče je univerzalna, precej splošna. Takšna, pod katero bi se verjetno brez težav podpisala večina Slovencev. A problem je v zgodovinsko-političnem kontekstu, v katerega je postavljena tabla.
Ta pa ni nikakor nedolžen. Ideološka operacija, ki se skriva pod zapisom na tabli, je, da Mussomeli enači žrtve vseh treh totalitarizmov; fašizma, nacizma in komunizma. Na tem mestu ni prostora, da bi razpravljali, ali je velike ideologije dvajsetega stoletja in zgodovinske vloge njihovih režimov mogoče tako enostavno in poljubno enačiti, a svobodoljubni antifašistični svet se s tem nikakor ne strinja. Jugoslovanskega neuvrščenega komunizma, ne glede, kakšno akrobacijo izvedemo, ni mogoče enačiti s Stalinovim gulag komunizmom v Sovjetski zvezi. A prav takšno posplošeno in z zgodovinskimi dejstvi skregano enačenje je bilo uradno rojeno leta 2009 v resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki ga je izpeljal evropski parlament s pomočjo svoje desne in konzervativne večine. Pošast revizionizma se od takrat plazi po Evropi. V Sloveniji le desnica podpira Mussomelijeve »spravne« napore. Verjetno ne naključno. Mussomeli je v začetku leta 2012 odigral ključno zakulisno vlogo pri sestavljanju druge vlade Janeza Janše. Bil je boter desnosredinske vlade SDS-Nova Slovenija-SLS-Državljanska lista. Desnica mu je za to hvaležna in se mu prikloni ob vsaki njegovi izjavi o Sloveniji. Tudi takrat, ko je grdo pljunil po slovenski osamosvojitvi.
Tako je govoril:
»Mislim, da je problem to, da ste dobili svojo državo prelahko. Če bi bili trpeli v Valley Forgeu ali Gettysburgu, bi bolj cenili svojo državo. Ampak tako je vsakič, če dobiš kako stvar preveč zlahka. Človeško je, da ne znaš dovolj ceniti tega. In vsi Slovenci bi morali biti res bolj hvaležni za državo, ki jo imate.«
In politiki slovenske pomladi, ki svoje politične kariere že dvajset let gradijo na prilaščanju zaslug za slovensko osamosvojitev, so ga odločno vzeli v bran, češ da to ni pljuvanje na najsvetlejše trenutke slovenske zgodovine. Kljub vsemu pa tragično razdeljeni in boljši poznavalci zgodovine kot Američani Slovenci ne bomo nikoli v Washingtonu postavili table v spomin na Indijance, ki so jih ZDA kot ljudstvo in raso skorajda iztrebili.
V svojem mandatu, ki se vedno znova podaljšuje, pa je Mussomeli Sloveniji postavljal še bolj boleče ogledalo, ki ga večina ne vidi. Skoraj v vsakem vsebinskem nagovoru nas je postavil tja, kjer nas globalna velesila vidi. Na po željah globalnega špekulantskega kapitala liberalizirani periferiji. Kjer si veleposlanik lahko neprenehoma jemlje pravico slovenskim državljanom in slovenski politiki soliti pamet. In postavljati vlade. Prav ob vsaki priložnosti ne pozabi povedati, kako zelo zaprto je slovensko gospodarstvo (za ameriške investicije), da ima država previsok delež lastništva v gospodarstvu, da je preveč birokracije, preveč ovir za tuje investitorje, javni sektor pa je preobsežen. Vmešavanje v zadeve gospodarske suverenosti ne gane niti leve sredine, ki je sicer »odločnejša« ob zgodovinsko-ideoloških temah.
Slovenski narod ni neumen. Tako kot je zavrnil od partije vsiljeno povojno resnico o brezmadežnosti komunistične revolucije, tako bo zavrnil tudi desničarske poskuse revizije ključnih zgodovinskih dejstev. Slovenski domobranci so zaprisegli Hitlerju in izdali narod. Sprava z zmagovalno stranjo v drugi svetovni vojni bo možna šele takrat, ko bodo njihovi politični dediči to dejstvo priznali. Spravo poleg nereflektiranih inozemskih intervencij otežuje tudi dejstvo, da je slovenska zgodovinska stroka razdeljena po političnih linijah partizani-domobranci. Šele sedaj se počasi rojeva generacija neobremenjenih zgodovinarjev, ki bodo lahko čez leta pogledali v zgodovinske arhive in brez ideoloških očal spisali neobremenjeno medvojno in povojno zgodovino.
Mussomeli je v spravnem nagovoru izrazil nestrinjanje z ugotovitvijo Winstona Churchilla, ki je nekje dejal, da zgodovinske knjige pišejo zmagovalci. Prav ima, zgodovinske knjige pišejo in pravico imajo do tega tudi poraženci v drugi svetovni vojni. Mnogo takšnih knjig je bilo v zadnjih letih spisanih na državnem Študijskem centru za narodno spravo, ki je leta 2008 nastal pod Janševo vlado. Glede na to, da smo Slovenci narod knjige, in glede na to, da smo trenutno obstali v intenzivnem obdobju zgodovinske revizije, bomo na spravno biblijo čakali še nadaljnjih 70 let.
Uroš Esig, novinar Večera
Prispevek je bil objavljen v Večeru, 19. 4. 2014