Zadnje novice

Vse od Društvu

 

Spoštovani,

 

 

Občina Komen, v katero je vključeno tudi naselje Štanjel, rojstni kraj znanega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija, je na 18. seji občinskega sveta dne 19. aprila letos imenovala Fabianija za častnega občana občine. Zaradi njegovega obsežnega opusa ter pomena v srednjeevropskem prostoru (Dunaj, Ljubljana, Trst in Primorska) se ta počastitev normalno vključuje v širše spoštljivo priznanje ob njegovi nedavni 150. letnici rojstva.

 

Ker pa iz same vsebine sklepa o tem imenovanju, niti iz njegove obrazložitve, ki ni bila priložena predlogu sklepa, ni mogoče razbrati, v kakšni meri to priznanje zadeva tudi vlogo imenovanega v njegovi takratni občini (Štanjel), se nam odpira v tej povezavi nekaj vprašanj, ki se jim ta sklep očitno izogne. V prvi vrsti gre za dejstvo, da je bil M. Fabiani v obdobju po letu 1935 načelnik (»podesta«) imenovane rojstne občine. Gre za funkcijo oziroma položaj, ki je bil vzpostavljen po ukinitvi izvoljenih občinskih svetov v naših (slovenskih) krajih, prav tako pa tudi po zamenjavi do- takratnih izvoljenih županov (mnogi od teh so bili po zamenjavi celo izgnani oz. internirani, največkrat na Sardinijo). M. Fabianija (in tudi druge) je na to funkcijo imenoval goriški prefekt kot pomemben organ fašistične oblasti; razumljivo je, da se je imenovani moral pri svojem delu držati v prvi vrsti usmeritev tako opredeljene oblasti. Možno bi bilo morda podvprašanje: kaj pa če je bil Fabiani zaradi nemotenega opravljanja svojega poklica in poslanstva nekako prisiljen, da sprejme tako funkcijo? Ni treba posebej dokazovati, da je bil zaradi svojega dotedanjega delovanja tako znan, priznan in ugleden, da so mu bile brez te funkcije odprte vse poti in možnosti za resno strokovno delo.

 

Drugo vprašanje zadeva njegov formalni odnos do članstva v fašistični stranki. Tudi v tem primeru, zaradi podobnih razlogov njegove uveljavljenosti, tak vpis ni bil nujen, niti potreben. Pa ga vendarle najdemo med njenimi člani. Iz njegovega osebnega dokumenta (na položaju podestata) izhaja, da se je včlanil v fašistično stranko že 15. maja 1921, torej leto dni, preden je stranka s pohodom na Rim prevzela oblast v državi; po štirinajstih letih, decembra 1935 pa je bil imenovan na mesto podestata. V tej funkciji je bil odgovoren za uresničevanje politike fašistične stranke, v kateri pa je imel tudi pomemben samostojen položaj: »capo squadra«, torej poveljnik oborožene fašistične enote. V dokumentih ni podatkov o njegovi osebni aktivnosti, znano pa je, da so te enote v primorskih krajih služile za napadanje in razbijanje delavskih zborovanj in sestankov komunistov, požiganje ter uničevanje sedežev nefašističnih organizacij, pretepanje volivcev, prisilno pitje ricinusovega olja, pa tudi za ponarejanje volilnega gradiva.

 

Skratka, na M. F. ne moremo gledati kot na izoliranega občana, posameznika v praznem prostoru. Opredeljevali sta ga ti dve funkciji (podesta, član in capo squadra v PNF); v tem okviru je udejanjal svoj vpliv ter puščal svojo zgodovinsko sled. Zaradi takega njegovega položaja v sistemu oblasti in v stranki, ki sta vsakič posebej ter v njuni medsebojni prepletenosti vzbujali strah ter hkrati rojevali odpor večinskega slovenskega prebivalstva, o častnosti tega delovanja ni mogoče niti govoriti, kaj šele dajati zanj posebna družbena priznanja.

 

Zaradi tega bi bilo nujno pred javno razglasitvijo tega imenovanja jasno opredeliti odnos do posameznih sestavin tega delovanja, oziroma to sporno počastitev preklicati. Vztrajanje pri taki sporni odločitvi bi dejansko metalo senco na siceršnje dosežke in plodno delo slavljenca na njegovem primarnem profesionalnem področju, ki ga je širša mednarodna skupnost že ustrezno priznala in nagradila.

 

P. S.

 

Da ne gre pri naših opozorilih in predlogih za povsem novo, na hitro izoblikovano ali celo izmišljeno pobudo, opozarjamo na dejstvo, da je naš tržaški rojak dr. Jože Škerk že pred dobrima dvema letoma (26. marca 2015) v obsežnem pisnem gradivu (v zvezi s takratnim predlogom za preimenovanje osnovne šole v Komnu) opozoril župana komenske občine mag. Marka Bandellija na delovanje Fabianija v takratni občini Štanjel ter o njegovi aktivnosti v fašistični stranki; odgovora doslej žal ni dočakal.

 

Dr. Savin Jogan,

 

predsednik društva

 

 

 

 

 

 

 

 

Spoštovani borci, aktivisti, prebivalci zaselka Pri Peternelu in Cerovega, gostje in vsi udeleženci današnje spominske slovesnosti,

 

Osnovni podatki o tistih tragičnih dneh v maju 1944 so v glavnem znani: šlo je za najhujšo nemško ofenzivo v Brdih od 22. do 26. maja, v kateri so Nemci poskušali z zadnjimi močmi in že preizkušeno krutostjo, ki se je takrat še nadgradila, do konca prestrašiti prebivalce, uničiti partizansko gibanje in izsiliti poti za kasnejši preboj na zahod. Na območju Brd so tiste dni požgali čez sto hiš in gospodarskih poslopij, lovili in aretirali prebivalce ter jih odpeljali v zapore in internacijo; 41 so jih ustrelili. Prvega dne, 22. maja, ki ga lahko štejemo za črni dan krvoločnega maščevanja, so v poskusu obkolitve briških partizanskih enot ubili v Cerovem 10 talcev, kasneje pa so se - potem, ko so dobili še tankovsko pomoč – na kraju, pred katerim stojimo, v divjem besu najhuje znesli nad 22 prebivalci, med njimi tudi otroki; privedli so jih v hišo, kjer je bila trgovina Pri Peternelu, in hišo z nesrečnimi ljudmi zažgali. Ob obupnih klicih na pomoč so se hiši približali garibaldinci, vendar niso mogli storiti več ničesar, ker so se takrat pripeljali nemški tanki in začeli kositi po pripadnikih enote in jih več pokončali.

 

Vojne bilance tega časa kažejo, da so med vojno Nemci npr.v Sovjetski zvezi uničili ali hudo poškodovali 1710 mest in okoli 70 tisoč vasi, da so bila razdejanja podobnega primerljivega obsega zaznana tudi na Čehoslovaškem, Poljskem, v Srbiji, taka dejanja so se, čeprav v neprimerljivo manjšem obsegu, dogajala tudi v zasedenih zahodnoevropskih državah. Pri velikem delu teh dejanj je sicer mogoče, zlasti na strani storilcev, iskati ali si izmisliti razloge, da ni šlo pri tem za namerno uničevanje, temveč za slučajno, kolateralno škodo, povezano s potekom vojnih operacij, ki se ji ni dalo izogniti. Moremo se vprašati, ali gre pri Peternelu za zgodbo, podobno naštetim, ali pa gre za dogodek, pri katerem je šlo celo v prvi vrsti za del premišljenega, krvoločnega, genocidnega načrta, kjer nasilje izbriše vsa pravila in ovire ter postane kot tako edini smisel ter cilj vojaškega nastopanja? Očitno je šlo za tako, zločinsko naklepno dejanje. Med takimi pa so se ljudem okupiranih narodov ter zgodovinarjem nekatere posebej izstopajoče akcije zarisale posebej globoko v zavest kot meja prepovedanega ravnanja, ki jo je komaj še mogoče preseči, kot simbol nasilja, ki nas zmrazi in ob katerim onemimo. Naj ob našem primeru divjaškega izživljanja pri Peternelu omenim le nekaj takih ali podobnih primerov: Lidice na Češkem, kjer so Nemci zaradi atentata na šefa Gestapa Heydricha (junija 1942) napadli kraj, vse moške nad 16 let postrelili, ženske in otroke pa odgnali v KC, v katerih je večina žensk umrla, prav tako 82 otrok. Vse hiše so požgali, zminirali ter preorali z buldožerji. Drugi primer: Hatinj v Belorusiji (konec 1941): zaradi žrtev v spopadu s partizani so Nemci vse vaščane postrelili, hiše pa zravnali z zemljo. Dve leti po Lidicah so Nemci zaradi uspešnih napadov sil odpora napadli francoski trg Oradour–sur-Glane, vse moške prebivalce strpali v 6 skednjev okoli trga, ki so jih kasneje skupaj z zajetimi zažgali, ženske in otroke pa zbrali v cerkvi, v kateri so nato aktivirali zažigalno bombo: umrlo je 247 žensk in 205 otrok ter 195 moških (petim je uspelo pobegniti). Nam bliže omenjam Smiljan, rojstni kraj Nikole Tesla v Liki, kjer so ustaši pobrali vse moške, jih strpali v pravoslavno cerkev ter jo zažgali. V Sloveniji pa so podobno usodo doživele brkinske vasi Pregarje, Zajelše, Tominje, Prelože in Huje, v katerih so Nemci skupaj z domobranci, ki so bili v začetku oblečeni v nemške uniforme, v istem času kot tu (19. do 21. maja 1944) požgali 102 hiši in 72 prebivalcev živih vrgli v ogenj, neznano število pa odpeljali v taborišča /SPL, IV.(Čepe)/.

 

Praktično vse »civilizirane države«, kot so se same označevale, so že na mirovnih konferencah v Haagu leta 1899 oz. 1907 s konvencijo o zakonih in običajih vojne prepovedale pobijanje in ranitve civilistov nasprotnikove (sovražne) države, prav tako pa uničevanje ali plenitev nasprotnikovega premoženja; Nemčija je drugo omenjeno konvencijo podpisala po temeljitem in tehtnem premisleku, ki je trajal dobri dve leti (1909), in to prepoved vključila v svoja navodila za bojevanje. Krvoločno izživljanje soldateske z zažiganjem trupel prebivalcev ali celo metanje živih zajetih civilistov v ogenj je bilo kot hujši vojni zločin takrat še neznano in zato prepovedano šele kasneje, z zavezniško Moskovsko deklaracijo o nemških krvoločnostih v okupirani Evropi (1943) ter s konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948); govorita o sistematičnem, načrtnem uničevanju pripadnikov določene nacionalne, etnične, rasne ali verske skupnosti ali skupine. Nobenega dvoma pa ne more biti o tem, da je že prva omenjena prepoved pobijanja civilistov iz prehoda 19. v 20. stol. veljala tudi za vse kasnejše, še bolj zavržne ter nečloveške prakse in »izume« v pošastni areni uničevanja.

 

V teh primerjavah in okvirih je mogoče bolj realno oceniti mero in težo trpljenja, ki so ga po dolgih desetletjih fašističnega zatiranja in preganjanja, uporu Tigra ter drugih antifašistov in žrtvah njihovih pripadnikov morali prevzeti nase primorski ljudje še v zadnjem letu krvave morije. To neizmerno trpljenje ter žrtve nimajo cene in jih ni mogoče niti poplačati, še manj pa nadomestiti. Morda lahko kot uteho štejemo spoznanje, da boj, trpljenje in žrtve niso bili zaman, saj je razvejena partizanska aktivnost pripeljala do tega, da je bilo do sredine maja 1945, poleg Primorske, osvobojeno celotno slovensko etnično ozemlje. S Pariško mirovno pogodbo (1947) in z londonskim sporazumom (1954), pa je Slovenija prav zaradi uspešnosti partizanskega boja, tesno povezanega in prepletenega z akcijami zavezniških vojsk, pa tudi zaradi tedaj že široko poznanega trpljenja naših ljudi pod fašizmom in v vojni, dosegla znatno povečanje narodnostnega prostora. Ne vsega, kar smo zahtevali in kar so ga naši borci osvobodili, vendarle pa znaten del. Z odpravo rapalske meje je Slovenija pridobila nazaj večino Primorske in del Notranjske, skupaj 4527 kvadratnih km, torej skoraj tretjino več ozemlja v primerjavi z ozemljem pred vojno. Priključitev tega ozemlja je pomenila uresničitev septembrskega odloka Vrhovnega plenuma OF, kot najvišjega organa nove slovenske oblasti, sprejetega 16. septembra 1943 in kasneje potrjenega na 2. zasedanju Avnoja (novembra 1943). Čeprav nam torej mednarodna skupnost zaradi različnih interesov ter načrtov velikih sil ni prisluhnila v celoti (odločanje o mejah je padlo tudi v obdobje zaostrene hladne vojne med Zahodom in Vzhodom), je mogoče v teh odločitvah zaznati spoštljivo priznanje Sloveniji in celotni skupni državi za odločilen prispevek in neštevilne žrtve v boju zoper nacifašistično agresijo in okupacijo velikega dela Evrope ter h končni zavezniški zmagi. Na ta naš prispevek moremo biti Primorci in Slovenci upravičeno ponosni in smo ponosni.

 

Slava žrtvam tega tragičnega dogodka pri Peternelu med prebivalci in padlim garibaldincem !

 

 

 


CEROVO:21.5.2017

 

V začetku maja je bil v sodelovanju z ANPI Nediških dolin, Planinske družine Benečije, Planinskega društva Kobarid in krajevne organizacije ZB Kobarid organiziran drugi pohod po poti narodnega heroja iz Benečije, Marka Redelonghija.

V četrtek, 25. 5. 2017 ob 19h, bo v Ilirski Bistrici v prostorih knjižnice Makse Samsa predstavitev knjige »NA PRIMORSKEM LETA 1941«, ki jo je uredil dr. Branko Marušič.

Dogodek organizira Območna enota TIGR Ilirska Bistrica, ki jo vodi Bernarda Dodič.

Vabljeni! 

Slovenska vojska tudi v letu 2017 uresničuje kadrovski načrt z novimi oziroma nadomestnimi zaposlitvami in na ta način nadomešča tiste poklicne pripadnike in pripadnice, ki so se upokojili ali jim je pogodba o zaposlitvi potekla. Izkoristite priložnost in izziv ter se nam pridružite na resničnem preizkusu svojih sposobnosti!

Pridi v dobre vrste!

stran 1 od 16

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net