Zbrane publikacije društva TIGR. Posamično publikacijo lahko naročite s klikom na gumb "nakup" in izpolnite obrazec.
Cena publikacij je brez DDV. DDV ni obračunan na podlagi 1. odstavka 94. člena ZDDV-1.

Uredil: Aleš Gabrič 

Ljubljana, 2017

Vekoslav Španger, avtor tega pričevanja, se je, v prvem desetletju po koncu prve svetovne vojske, skupaj s številnimi mladinci uprl poskusu črnega režima, da zatre identiteto primorskih ljudi. Na velikem tržaškem procesu 1930. leta, ki se je končal s smrtnimi obsodbami štirih njegovih tovarišev, je bil Vekoslav Španger obsojen na trideset let ječe. Ko se je po koncu drugega svetovnega spopada odločil, da nam posreduje opis nekdanjega dogajanja, se je Španger zavedal, da nam zapušča dokaz ponosnega duha naše mladine v dneh, ko se je slovensko prebivalstvo ob moiju spoprijemalo s tistimi surovimi silami, s katerimi so se druge evropske dežele spopadle dosti kasneje.

Miroslava (Mira) Cencič (Žvab), rojena v Tomaju 14. oktobra 1934, je doktorica pedagoške znanosti in docentka za didaktiko Pedagoške fakultete v Ljubljani v pokoju. Diplomirala je iz pedagogike, psihologije in filozofije ter opravila doktorat iz zgodovine slovenskega šolstva. Poleg pedagoškega dela se je ves čas ukvarjala tudi z raziskovanjem in strokovno publicistiko. (…) Po upokojitvi se je usmerila na proučevanje novejšega zgodovinskega dogajanja na Primorskem, predvsem tigrovskega gibanja, delovanja goriške katoliške Sredine ter narodno-obrambnega delovanja slovenskih duhovnikov v Beneški Sloveniji. (…) Leta 2000 ji je Društvo TIGR dodelilo spominsko plaketo TIGR, ki jo podeljuje posameznikom za dolgoletno uspešno društveno delovanje.

Iz zapisa Lucijana Pelicona

Korte nad Izolo 1917-1945: med ohranjanjem slovenske istovetnosti in pritiski poitalijančevanja
Simon Purger se je rodil leta 1978 v Ljubljani staršema iz Slovenske Istre. Večino življenja je preživel v Ljubljani, nekaj let tudi v Rimu, a je bil vseskozi tesno povezan s svojimi primorskimi koreninami. Študij zgodovine in geografije je zaključil na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študij teologije tri leta kasneje v Rimu. Življenjska pot ga je zanesla med profesorje, poklicne popotnike in v vrvež Evropskega parlamenta. Danes se zopet ukvarja s poučevanjem geografije in zgodovine ter s pisanjem. Za predmet svojega diplomskega raziskovanja si je izbral Korte nad Izolo, od koder prihaja družina njegove matere. Pričujoče delo, ki govori večinoma o obdobju med obema svetovnima vojnama, je izraz njegovega zanimanja za istrskega človeka in bogato zgodovino njegovih krajev.

V letih med obema svetovnima vojnama so se Slovenci na Primorskem znašli v situaciji pravne praznine. Kot ostalim državljanom jim je italijanska vlada sicer priznavala ustavne pravice, ni jih pa prepoznavala kot etnično skupnost, do katere bi imela kakršnokoli obveznost. (…) V takih razmerah so se primorski Slovenci morali soočati z izzivom, na katerega niso bili pripravljeni. V habsburški monarhiji so, kljub njenemu mačehovskemu ravnanju, vendarle uživali določeno pravno zaščito, saj so bili priznani kot eden njenih konstitutivnih narodov. V Savojski kraljevini pa so se znašli povsem izpostavljeni in prisiljeni, da se spopadejo z miselnostjo, ki jim je bila tuja, saj je slonela na skromnih tradicijah italijanske civilne družbe. V tem kontekstu so reagirali na različne načine: dolgo so skušali najti z odgovornimi političnimi dejavniki možnost dialoga in so celo po Mussolinijevem prihodu na oblast iskali z njim stike, v iluziji, da bodo s svojimi argumenti našli v njem dojemljivega sogovornika. Kot je postalo očitno, da so vsa prizadevanja v tej smeri zaman, se je med slovensko primorsko mladino uveljavilo prepričanje, da je treba proti fašističnemu nasilju nastopiti s silo.

Iz zapisa dr. Jožeta Pirjevca

Vera Brgoč, rojena Beme, izhaja iz preproste kmečke družine. Najnežnejša otroška leta je preživela v rojstnem Hruševju. Velika stiska je njene starše primorala, da so jo, komaj štiriletno, zaupali starim staršem, teti in stricu v Žejah, kjer je preživela težko, a lepo otroštvo in v krogu svojih najbližjih pridobila osnovne življenjske vrednote - poštenost, prijateljstvo, domoljubje itd., ki so določile njeno življenje. Stric Jakob Semec, član žejske trojke, je bil na II. tržaškem procesu obsojen na 30 let ječe in je zaradi posledic mučenja v zaporu umri že 1943. leta. Tako je že kot otrok občutila neizprosen boj za pravice in preživetje Slovencev, hkrati pa spoznavala in negovala v tistih časih zatirano, prepovedano slovensko besedo. (...) Vera Brgoč je - še preden se je pridružila skupini pobudnikov za ustanovitev društva TIGR Primorske, v katerem je vodila postojnsko enoto in opravljala dolžnosti tajnice - zbirala, zapisovala, snemala in shranila dragocene podatke o delovanju organizacije TIGR na Pivškem, svoje izsledke pa je z referati in objavami v dnevnem tisku, revijah in samostojnih publikacijah velikokrat predstavila širši javnosti.

Iz zapisa Alenke Čuk

Dokumenti iz Osrednjega državnega arhiva v Rimu
Posebno sodišče za zaščito države je v strukturi oblasti fašistične Italije predstavljalo poseben organ režima; sestavljali so ga vojaški častniki in pripadniki črnosrajčniške milice, rednih sodnikov v njem ni bilo, odmevnejše obsodbe so bile vnaprej dogovorjene z vrhom režima za čim večji učinek zastraševanja ljudstva. (…) V tej zbirki so preslikani dokumenti, ki jih hrani Osrednji državni arhiv v Rimu o dveh takih režimskih procesih na Primorskem: proces Vladimiru Gortanu in ostalim oktobra 1929 v Pulju, ki je prinesel do Gortanove smrtne obsodbe, in proces tigrovcem septembra 1930 v Trstu (znan kot 1. tržaški proces), ki se je končal z usmrtitvijo Bazoviških junakov: Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča.

Miroslava (Mira) Cencič (Žvab), rojena v Tomaju 14. oktobra 1934, je doktorica pedagoške znanosti in docentka za didaktiko Pedagoške fakultete v Ljubljani v pokoju. Diplomirala je iz pedagogike, psihologije in filozofije ter opravila doktorat iz zgodovine slovenskega šolstva. Poleg pedagoškega dela se je ves čas ukvarjala tudi z raziskovanjem in strokovno publicistiko. (…) Po upokojitvi se je usmerila na proučevanje novejšega zgodovinskega dogajanja na Pri-morskem, predvsem tigrovskega gibanja, delovanja goriške katoliške Sredine ter narodno-obrambnega delovanja slovenskih duhovnikov v Beneški Sloveniji. (…) Leta 2000 ji je Društvo TIGR dodelilo spominsko plaketo TIGR, ki jo podeljuje posameznikom za dolgoletno uspešno društveno delovanje.

Iz zapisa Lucijana Pelicona

Odkritje spomenika Danilu Zelenu je bilo zgodovinsko dejanje, s katerim so Senožeče, rojstni kraj tega velikega sina slovenskega naroda, občina Divača in vsa država poravnavali moralni dolg organizaciji TIGR in človeku, vojaškemu vodji organizirane sile, ki se je prva v Evropi, z oboroženim bojem uprla fašizmu. (…) Združitev navedene spominske svečanosti s praznovanjem praznika Krajevne skupnosti Senožeče je bilo simbolno dejanje, s katerim povezujemo narodnoosvobodilni boj s predvojnim antifašističnim gibanjem in priključitvijo Primorske domovini. (…) Doprsni kip Danila Zelena, postavljen v Senožečah, je bil 20. 9. 1997, prvi spomenik Tigrovcem v Sloveniji.

Iz zapisa Marjana Suše

Priročnik veteranskih in domoljubnih organizacij v Republiki Sloveniji za slovesnosti, praznovanja, počastitve in žalovanja je napisan na podlagi veljavnih Postrojitvenih pravil Slovenske vojske, kot prispevek k izboljšanju postopkov in zunanje podobe organizacij, ki uporabljajo uniforme bodisi pri postrojih bodisi pri protokolarnih ter drugih dejavnostih. (…) Priročnik je razdeljen v pet razdelkov, od splošnih določil o postrojih in slovesnostih prek individualnih in skupinskih postrojev do postrojev s prapori in zastavami. Pravilen odnos do državne zastave in praporov ter zastav veteranskih in domoljubnih organizacij je pomembno poslanstvo priročnika.

Iz spremne besede urednika, dr. Alojza Steinerja

V Kranju v Prešernovem gaju je spomenik bazoviškim žrtvam, ubitim v Bazovici leta 1930, in Vladimirju Gortanu, ubitemu leta 1929 v Pulju. Spomenik so ob obletnici bazoviških žrtev 6. septembra 1931 postavili člani Primorskega prosvetnega in podpornega društva Sloga, bil je to prvi na Slovenskem, postavljen bazoviškim žrtvam.
Pobudo postavitve in načrt zanj je pripravil Drago Žerjal.

Avtorica je začela proučevati pomembno vlogo duhovnika Virgilija Ščeka v političnem življenju primorskih Slovencev med vojnama že v času študija na Filozofski jakulteti v Ljubljani. (…) Temelj za bogato politično, narodnoobrambno, gospodarsko, socialno in kulturno delovanje Virgilija Ščeka, ki je opravljal številne pomembne funkcije, je bila njegova krščansko socialna usmeritev, pri čemer seje zgledoval po Janezu Ev. Kreku. Posebej vidno so njegove radikalne krščansko socialne ideje prišle do izraza pri opravljanju nalog poslanca primorskih Slovencev v italijanskem parlamentu tako v načelnih govorih kot v konkretnih akcijah za rešitev številnih perečih problemov slovenskega življa v okviru italijanske države po rapalski pogodbi in zmagi fašizma, ko se je zaradi hude raznarodovalne in represivne politike njegov položaj naglo poslabševal.

Iz zapisa prof. dr. Miroslava Stiplovška