Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske

Gorazd Humar

Predsednik Društva TIGR Primorske

govor Mala gora 14. 5. 2022

Ves  slovenski prostor je bil v ne tako davni preteklosti 20. stoletja preveč zaznamovan s svinčenimi izstrelki in  življenja pod svinčenim nebom, kot je to napisal eden od ustanoviteljev TIGRa Zorko Jelinčič. Obdobje fašizma med obema svetovnima vojnama pa je slikovito in groteskno na poetičen način opisal vipavski pesnik, tigrovec  in novinar pri časopisu Edinost v Gorici Drago Bajc. Preganjan od fašistov je prezgodaj umrl star komaj 24 let. V verzih je v eni od svojih pesmi Drago Bajc napisal: Videl sem življenje, ki ni bilo življenje.

Ne moremo in ne smemo pa se odreči spominov na dogodke iz tistih časov, ki so trajno zaznamovali slovenski zgodovinski spomin. To so v prvi vrsti požig Narodnega doma v Trstu leta 1920 in uničenje vrste drugih slovenskih ustanov in združenj, prvi in drugi tržaški proces , Gentilejeva šolska reforma, ki je iz šol odstranila slovenski jezik  in še bi lahko na dolgo našteval tiste tragične dogodke, ki tvorijo naš skupen   zgodovinski spomin. Zgodovine in dogodkov v preteklosti ne moremo več spreminjati, zato pa lahko blažimo njihove posledice. Tudi z navajanjem le ugotovitev zgodovinske stroke in ne z lansiranjem polresnic, zavajajočih podatkov ter tudi laži, ki so politično prikrojene, kot se je to zgodilo na zadnjih dveh dobesedno sramotnih državnih proslavah ob Dnevu upora proti okupatorju  na Mali gori. Prireditelji zadnje državne proslave na Mali gori, od katere se je protestno distanciral predsednik donedavnega državnega zbora Ivo Zorčič, predsednik države Borut Pahor pa se je te proslave z obiskom v tujini izognil ob navedbi, da se z lokacijo proslave ne strinja. In na koncu TV prenosa te proslave so se režiserji in tvorci tekstov spretno in strahopetno skrili pod napisom na ekranu v špici oddaje, ki je bil takšen: Proslavo je organiziral sekretariat vlade RS.

Naveden ni bil ne režiser, ne avtor tekstov, nihče z imenom. Seveda smo jasno prepoznali tekste, ki sta jih zagotovo napisala dva trenutno najbolj izpostavljena novinarja slovenske RTV, katerih imen niti ne želim omeniti.

Najbolj paradoksalno  pa je to, da na zadnji državni proslavi ob Dnevu upora  proti okupatorju sploh ni bilo slišati besed Osvobodilna fronta, narodnoosvobodilni boj in besede partizan. In človek se vpraša čemu ali komu je bila proslava sploh namenjena. Častna izjema ste bili le vi, župan Občine Ribnica g. Samo Pogorelc. Bili ste edini, ki je na tej proslavi uporabil besedo NOB. Včeraj me je na to opozoril obiskovalec slovesnosti ob spomeniku Danilu Zelenu v Senožečah, ki si je pozorno ogledal posnetek nedavne državne proslave na Mali gori.

Letos niso na Mali gori brali Balantiča, predstavnika tistih domačih kolaborantov, ki so 13.5.1941 skupaj z Italijani napadli tigrovce na Mali gori. Višek hipokrizije je bilo to branje lansko leto. Letos so brali pesmi partizana in pesnika Ivana Minattija in pesem posvečeno tigrovcem, ki jo je napisal naš član Andrej Jelačin. Tako družina Minattija in sam Andrej Jelačin so, kot sem seznanjen, protestirali zaradi nepooblaščenega in neavtoriziranega branja njihovih pesmi na državni proslavi. Andrej Jelačin je celo objavil medijsko odmeven zapis z naslovom: Danilo Zelen bi jih nagnal z Male gore.

Besede, ki jih je bral igralec Ivo Ban, napisal pa skorajda zagotovo avtor TV oddaje Pričevalci, pa so čista potvorba zgodovine. Njegove navedbe govorijo o izdaji treh tigrovcev s strani komunista in domačina Filipa Tekavca. To zgodbo je zelo neverodostojno navedel Tekavčev sin Bruno Tekavec v oddaji Pričevalci in ki je bil v času spopada na Mali gori star komaj eno leto, o spopadu pa je vedel vse, v glavnem po pripovedovanju njegove matere, kot ji je to povedal njen mož Filip Tekavec. Cela štrena torej.

Pozorno sem si ponovno ogledal posnetek te oddaje z Brunom Tekavcem in jo dokaj natančno analiziral. Kup nesmislov in nelogičnosti je navedel ta gospod. Najprej pove, da je na Mali gori na predvečer napada njegov oče Filip z daljnogledom videl tri osebe in spoznal Antona Majnika, ostala dva pa ne. Kako je potem Tekavec sploh vedel, da so to tigrovci, če dva ni poznal. Morda pa bili krivolovci, kot je bil to bil Tekavec sam. In potem je še zvečer vrgel listek z informacijo o treh sumljivih ljudeh pred žandarmerijsko postajo v Ribnici. Ali je kdo ta listek ponoči v temi sploh našel, malo verjetno je to. Izdaja naj bi to bila – in če je bila izdaja z navedbo lokacije in da so točno v Lovšinovi v koči trije sumljivi ljudje, ali bi se potem do koče odpravila le sedemčlanska patrulja, ki je malodane potrkala na vrata koče. To je storil domačin orožnik Pišorn in takoj dobil strel v trebuh, najverjetneje od tigrovca Kravanje. S samo sedmimi vojaki se ne napade koče, v kateri so trije oboroženi ljudje. Vsakdo bi tja poslal 70 vojakov in ne samo sedem. Že to dejstvo nas navaja na trhlost pripovedi Bruna Tekavca in na trhlost o zaroti komunista proti trem tigrovcem. Vendar se je našel nekdo, ki je iz tega hotel napraviti popoln prevrat v zgodovini slovenskega upora proti okupatorju. Brezuspešno seveda.

In pa dolgoletna navajanja, da je na Mali gori prišlo do spopada z italijanskim okupatorjem. In kdo je bil v resnici ta okupator? Patruljo, ki je prišla na Malo goro, je sestavljalo sedem oboroženih mož, štirje italijanski karabinjerji in trije domači orožniki, ki niso bili nič drugega kot kolaboranti okupatorja. Ves čas se je skrivalo dejstvo, da so tri tigrovce napadli tudi domači kolaboranti. In spopad na Mali gori je v resnici prvi napad domačih kolaborantov na slovenske upornike – tigrovce. To pa obrne vso zgodbo na glavo. Hkrati pa nam take navedbe o spopadu z okupatorjem celo povedo, česar organizatorji državne proslave niso želeli izpostaviti, da so bili domači kolaboranti del okupatorjevih sil, kar je v resnici tako tudi bilo.

In potem še navedbe lansko leto ob TV prenosu proslave z Male gore o epskem in junaškem spopadu treh tigrovcev s četo 32 italijanskih vojakov, ki pa so prišli na Malo goro več ur po spopadu,  šele ob 12.30, ko je Zelen že bil mrtev, Majnik je pobegnil, Kravanja pa ležal težko ranjen in nezavesten na tleh. Da tega spopada ni bilo, je zapisal celo sam poveljnik italijanske čete Carbone, ki je v zapisniku napisal, da je bil spopad že končan, ko je njegova četa prišla na Malo goro. In sedaj naj verjamemo temu, kar nam na RTV SLO predvajajo. Stvari v TV prenosu so bile tako prozorno prikazane, da bi avtorje moralo biti vsaj malo  sram, a očitno niti sramu nimajo. Držijo se načela : stokrat povedana laž bo prej ali slej postala resnica. Izgleda pa, da je tem predstavljanjem laži končno le potekel rok uporabe.

Prav zaradi takih zgodb Mala gora ne sme in ne more biti poligon za politična obračunavanja. Trije junaki tigrovci z Male gore si le zaslužijo več spoštovanja in v bistvu se je podlo na njihovih hrbtih igrati nevarne politične igrice, posebej še s takim potvarjanjem zgodovinskih dejstev. In tudi ta kraj si zasluži precej več spoštovanja. Zato smo danes tu v prizadevanju, da mu to spoštovanje povrnemo. Ta čas je že prišel in zato smo  prišli sem.