Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

Objavljamo prispevek našega člana Dušana Ježa: PRIMORSKI PROSTOVOLJCI V BOJU ZA SEVERNO MEJO 1918–1919

PRIMORSKI PROSTOVOLJCI V BOJU ZA SEVERNO MEJO

1918–1919

Tudi Primorci, ki so pred 1. svetovno vojno živeli v Avstro-ogrski monarhiji, so se po vrnitvi z bojišč po vsej Evropi vključili v boje za severno mejo. V bojih je sodelovalo približno 800 borcev z zasedenega primorskega ozemlja, predvsem s Posočja, z Vipavske in Krasa.

Primorci so bili vključeni v Tržaški bataljon.

Bojno pot primorskih prostovoljcev za severno mejo je opisal Maistrov borec Vladimir Gradnik v knjigi PRIMORSKI PROSTOVOLJCI V BOJU ZA SEVERNO MEJO 1918–1919, ki je bila izdana leta 1981 pri založbi Lipa v Kopru.

Rad bi opozoril na dogodek, omenjen v knjigi, ki se je zgodil na Gorenjskem: » Četa prostovoljcev, 150 mož pod poveljstvom poročnika Karla Šefmana, je prve dni novembra 1918 zasedla položaje v gornjesavskem trikotniku od Rateč do Vršiča. Italijani so poizkušali prodreti s trbiške strani in iz Vršiča proti Kranjski Gori z namenom prodreti do Radovljice. Italijani so bili uspešno potisnjeni nazaj na izhodiščne položaje. Že januarja 1919 pa so Italijani spet poizkušali prodreti proti Jesenicam, tokrat z železniškim transportom. Železničarji so skupaj s Šefmanovimi prostovoljci z napadom proti Beli peči preprečili italijanski vdor.«

Če bi Italijanom preboj uspel, se lahko danes vprašamo, kje bi lahko na Gorenjskem danes potekala meja med Italijo in Slovenijo.

Po končanih bojih so se mnogi primorski prostovoljci vrnili domov na Primorsko. Okoli 400 prostovoljcev je ostalo na Koroškem v coni A, kjer so za časa plebiscita delovali kot policijska sila za vzdrževanje reda in miru. Doma so jih pričakale porušene domačije, uničena polja, lakota in revščina. Mnogi med njimi so zato emigrirali v Severno in Južno Ameriko. Tisti, kateri so ostali, pa so po nekaj letih prišli z dežja pod kap. Leta 1920 je bila podpisana Rapalska pogodba in Primorska je postala del Italije. Leta 1922 je v Italiji prevzel oblast fašizem in za primorski narod so se začeli težki časi. Spet se je bilo potrebno boriti za svoje pravice.

Marsikateri izmed Maistrovih borcev se je po letu 1927 vključil v tajno organizacijo TIGR in leta 1941 odšel v partizane. Eden izmed njih je bil tudi Srečko Šorli, doma s Tolminskega.

Po končani drugi svetovni vojni leta 1945 pa je nova komunistična oblast tako Maistrove borce, kot tudi tigrovce, porinila na obrobje, v pozabo. Nihče jim ni priznal, da so bili prav Maistrovi borci prva slovenska vojska.

Ob prebiranju knjige Primorca dr. Iva Šorlija MOJ ROMAN, ko je kot notar služboval v Mariboru, sem zasledil naslednji zapis o generalu Maistru: »Gori v svoji visoki sobi je dolga leta sedel svetli lik moža, ki ga je bila usoda izbrala, da svojemu narodu pokloni dar, kakor mu ga ni bil poklonil še nihče. In ker je bilo vse to zategadelj naposled njegovo, je bdel z ljubeznijo in skrbjo. Potem je odšel. Kakor da se je že vse izpolnilo, kar je dediču dati in storiti še mogel. A kakor je velika ob velikem senca, je ostala tudi velika praznota za njim. In se ti včasih zazdi, da je brez vsake njegove krivde tudi še votla … Dedič.- Vsaj tu, kjer dediščino vsak dan vidiš, - ali si, ali vsaj boš vreden, da ti je Rudolf Maister toliko zapustil? ... «

Saša Vuga, sin Maistrovega borca Milutina Vuge, je v predgovoru h knjigi Vladimirja Gradnika napisal:

» Pa smo jim že kdaj rekli hvala? Njim, koroškim borcem, našim. Smo res tako bogati z zgodovino, da bi prezirali, kar je le spoštovanja vredno.«

»Dandanes nam ne le srce, tudi pero šteje boje za Koroško k tisočerim puntom za svobodo, od mogočnih kmečkih vrenj (prek Judenburga ) do veličastne borbe na življenje in smrt v letih 1941–1945, ko smo zgrabili vajeti v roke, vsem pohlevnostim pokazali hrbet, osvobodili domovino, in človeka v njej. Tudi v tem poslednjem obračunu so se borci za Koroško, ne več mladi in čeprav preizkušeni od marsikaterega pelina, odzvali častno. Dokumenti govore o tem.«

Bili so naši dedje, borili so se za slovenski jezik, za slovensko kulturo za slovenski narod in njih zasluga je, da imamo mi sedaj domovino, Republiko Slovenijo. In naša dolžnost je, da jim, prostovoljcem za severno mejo, postavimo na Primorskem spomenik, saj se niso borili samo za severno mejo, ampak tudi za zahodno. Pa naj bo postavljen v Novi Gorici ob meji z Italijo, katera je naredila v zgodovini toliko gorja nam Primorcem, Slovencem, in se za ta gorja še ni opravičila.

Bilo bi dobro, če bi jim Zveza društev GM, Društvo TIGR in ZZB   združili moči in skupno postavili ta spomenik, saj so se borili do zadnjih moči tudi za nas, mar ne.

                                                                              Dušan Jež





*Prispevek je mnenje avtorja in ni nujno tudi mnenje uredništva ali društva. 

 

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net