Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

Govor Dušana Jelinčiča ob 30. obletnici Društva TIGR Primorske

14.6.2024, Lipica – 30 let TIGR Primorske

Na valovih duha naših upornih prednikov

 

Spoštovani gospe in gospodje, Primorke in Primorci, gostje in gosti

Čeprav danes obeležujemo veliko slavje, 30 let dolgo pot res plodnega dela društva, ki si je zadalo plemenito nalogo, da ovrednoti spomin na idealiste, ki so se uprli epohalni krivici v brezizhodnem času, gre predvsem za podajanje obračunov in pripravo načrtov za še toliko učinkovitejše bodoče delovanje. Ker lahko ponosno zatrdimo, da je bila zarisana pot pravilna, saj so jih vodili navdušenje, duh pokončnih prednikov, znanje in prepričanje, da, po prigovarjanju lanskega velikega slavljenca Kajuha, nismo le številke, smo ljudje.

Ko sem pred desetletji začenjal svojo pot kulturnega delavca v zamejstvu, sem spoznal, da so pomembe le opravljene naloge, vse dolgotrajne in prazne razprave pa so samo izguba časa in pesek v oči sebi in drugim.

In društvo TIGR se je letos še posebej proslavilo, saj si je utrlo pot v Evropo. Ker ne bomo nikamor prodrli, če bomo govorili le sami sebi, temveč le, če bomo svojo zgodbo ponesli v svet. Tako, kot sta pred stoletjem med drugimi to storila Josip Vilfan s svojim političnim drezanjem na evropske vrhove in Lavo Čermelj, ki je prvi nazorno v odmevni knjigi opisal kalvarijo, ki so jo doživeli Slovenci in Hrvati pod tedanjim fašističnim režimom.

In društvo TIGR Primorske je v teh treh desetletjih opravilo izjemno delo, saj je pustilo sled prav v vsaki primorski vasici in trdovratno iskalo prodor po celotni državi. Ker spominske plošče so nadvse pomembne, kot so pomembni spomeniki, objavljene knjige in vztrajne prisotnosti na proslavah. Ker s tem ustvarjamo spomin. Brez spomina nimamo preteklosti, preteklost pa je tista, ki nam daje smernice za prihodnost. Ali, kot je zapisal znameniti francoski zgodovinar Marc Bloch: 'Zgodovina nastaja iz vprašanj, ki jih sedanjost postavlja preteklosti'. Ker hijene vseh vrst čakajo, da spomin umre, da lahko potem manipulirajo sedanjost in preteklost ter posledično tudi zgodovino. Ali kot je zapisal veliki kolumbijski pisatelj in nobelovec Gabriel Garcia Marquez v svojo posmrtno objavljeni knjigi Avgusta se vidiva, da je spomin surovina in orodje obenem in da brez njega nas enostavno ni. Zapisal je nadalje, da ker ga spomin zapušča, je zanj postalo pisanje tekma s časom.

Tudi trdovratno izpraskanje spomina na tigrovsko epopejo je postala tekma s časom in le od nas je odvisno, kako se bo iztekla.

In tako smo vstopili v Evropski parlament z najžlahtnejšim, kar premoremo: našim uporom in javno poudarili, da je bil tigrovski upor prvi organizirani in množični protifašistični upor v Evropi in da smo torej upravičeno sedeli v duhovnem srcu Evrope v vlogi protagonistov. Zaradi trdoživega spomina, ker smo ljudje pozabljiva bitja.

Saj ne smemo pozabiti, da so v Italiji – kjer je, čisto mimogrede, te dni prišlo do skvadrističnega pretepa nič manj kot v parlamentu – tigrovci še vedno teroristi, čeprav bi morali biti junaki, saj ustava temelji na antifašizmu, pa tudi Evropa je ustvarila svojo demokratično podobo po zmagi nad nacifašizmom. A nevarnost je vedno na preži, kot nas opozarja Srečko Kosovel: Evropa umira./ Društvo narodov in apoteka./ oboje je laž./

A tukaj sem tudi v svojstvu pisatelja in bom govoril o vlogi književnikov pri ovrednotenju, širitvi poznavanja in ozaveščanju pomena tega upora. Zgodovinarji so bili prvi, ki so opisali dejstva in obrazložili razloge, zaradi katerih se je ta upor porajal. A po razkritju dejstev, na katerih se gradi zgodovinska resnica, morajo nujno nastopiti tisti, ki ubesedijo še zunanji okvir, tedanje okolje, ljudi in čas, v katerega je treba umestiti te dogodke. Gre za pisatelje, ki so poklicani, da opišejo takratno vzdušje, besede in dejanja, ki so označevali protagoniste tedanjega časa. Da prikažejo, kako so mladi, ki so pred stoletjem ustanovili in vodili tajno revolucionarno organizacijo TIGR, živeli, mislili, reagirali, ljubili in sploh osmislili svoj vsakdan. Kako so preživljali svoje dneve, se zabavali v soboto zvečer in hodili ob sončnih nedeljah na izlet. Kako so svojo mladost nesebično nadgradili z idealizmom, čeprav so vedeli, da se igrajo z ognjem in da tvegajo visoko ceno, od dolgih let ječe do življenja samega.

Zakaj govorim o literaturi? Ker sem pisatelj in doletela me je čast, da sem si prav z romanom o tigrovskem gibanju prislužil najpomembnejšo slovensko umetniško nagrado, Prešernovo. In to je premočen dokaz, da tigrovska zgodba ni le primorska, temveč tudi vseslovenska. In letos smo v Bruslju še nepreklicni pribili, da je tudi evropska.

Pa še nekaj je: upor tigrovcev je bil upor kulture. Tigrovci so preko meje prenašali kulturo: knjige, svetovne klasike in večernice, učbenike, revije, časopise, letake, le občasno jih je kruti čas prisilil, da so morali tudi orožje. In tudi sami so bili kulturniki, saj so si podajali take poglobljene tekste, kot so Don Kihot, Bratje Karamazovi, Zločin in kazen, Vojna in mir ter Ana Karenina in o njih zagnano razpravljali. A ta strast za kulturo je obrodila sadove, ki so se uresničili v preroški trditvi prvega predsednika povojne partizanske uprave na Primorskem Franceta Bevka: Naše maščevanje je narodova osveta, danes bi rekli kultura.

Ker v tistih časih se ni bilo lahko odpovedati najbolj človeški reakciji, ko ti pred očmi ubijejo očeta, sina, prijatelja: maščevanju. Spomnil bi se, kaj je napisal znameniti ruski pisatelj stalingrajske epopeje Vasilij Grossman: »Samo dve besede sta nam še sveti: ena je ljubezen, druga pa je maščevanje ...« Tigrovci so se prav po zaslugi očiščujočega naboja kulture osvete, tej uničujoči, a tako človeški strasti, odpovedali, ker je kultura iskanje lepote, kjer ni prostora za maščevanje.

Ker kultura je edino sredstvo proti otopelosti duha, ravnodušju, brezbrižnosti in pasivnosti, torej stanjem, ki ustvarjajo podlago, na kateri vse bolj tonejo demokracija, človečnost in solidarnost ter vse bolj cvetejo populizem, sebičnost in patološko samoljubje. Ker nočem verjeti, da si ljudje na dnu duše ne želijo resnične svobode, ker moraš v njej odločati, kot je črnogledo zapisal Fjodor Dostojevski v poglavju o Velikem inkvizitorju karamazovske sage. Zato pa se moramo držati že tolikokrat izrabljene, a kljub temu še kako primerne besede: budnost.

In tigrovci so nas učili budnosti, ki je tudi danes še kako potrebujemo. Budnost, ki predpostavlja določene odgovornosti in predvsem izbire: izbira pa že sama po sebi predstavlja veliko zmago. Tu res ne moremo obiti primorskega rojaka Alojza Gradnika, saj nam tako prišepetava: V svobodi zdaj nam je skrivnost očitna:/ naroda zarje se rode le v noči,/ njegova rast in moč so žrtvujoči – bolj od življenja smrt je rodovitna./

Ob koncu še drobni pripombi. TIGR predstavlja vseslovenski upor, zato je pravzaprav čudno, da še nima svojega velikega obeležja v Ljubljani, kot ga ima recimo general Maister. Še tista drobna tabla pred rektoratom ljubljanske univerze je bila ponovno postavljena šele pred kratkim in še to na robni poziciji v primerjavi z mestom, ki ga je imela ob postavitvi pred dobrim stoletjem. Morda se bo to zgodilo ob stoletnici Tigra leta 2027? Upajmo. A upajmo tudi, da si tedaj organizacije TIGR ne bo skušala lastiti nobena politična sila, – predvsem taka ne, ki ima v svojih vrstah tiste, ki so se na dnu duše naklonjeno nasmihali ob nedavnem razkazovanju nacističnih simbolov po ljubljanskih ulicah – ker je TIGR bil in tudi bo transverzalna nadstrankarska uporniška sila, ki je ne smejo okužiti današnje politične zdrahe.

In nenazadnje: organizacija TIGR Primorske je samo ena, vse drugo je blef in pesek v oči naivnežem. Ali pa je morda dovolj, da imenu TIGR dodamo nek datum, recimo 30. februar, položimo venec dan pred uradnim polaganjem in ob tem še pokličemo dežurnega upogljivega politika?

In naposled, ker že veliko govorim o kulturi, ki ohranja spomin in viša nivo zavednosti, zavesti in osebnega razmišljanja, bi svoj poseg zaključil z drobci poezij, in sicer soproge goriškega mučenika Lojzeta Bratuža, pokončne Slovenke Ljubke Šorli, ki se tako glasi: Poromaj, spomin, desetletja nazaj,/ zazri se v rešitvene zarje sijaj:/ da suženjstva noč je z obzorja pregnala,/ Primorska najboljše sinove je dala .../ in še s krikom upanja mladega tigrovca Draga Bajca, kot Bratuž žrtve fašizma, ki je umrl na pragu resničnega življenja pri komaj 24-tih letih: O, le ena naj kaplja od sonca nam kane,/ od zarje naj žarek le eden prodre/ v naš žalosten vrt./ Saj vemo, da sonce in zarja je, je .../

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net