V nadaljevanju objavljamo odgovor Društva TIGR Primorske goriškemu dnevniku Novi glas, ki je dne 19. 7. 2024 objavil intervju z Milanom Gregoričem iz Kopra in v katerem je veliko neresničnih in lažnivih navedb v zvezi z delovanjem in vlogo Društva TIGR Primorske. Na priloženi povezavi predstavljamo ta intervju v celoti: https://www.noviglas.eu/
Novi glas
Uredništvu
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Pozdravljeni,
goriški časopis Novi glas je dne 19. 7. 2024 objavil intervju z Milanom Gregoričem iz Kopra, ki ga je pripravil Sergij Pahor. Milan Gregorič je v svojih izjavah navedel veliko trditev, za katere ima samo nekatere možne indice, nima pa nobenih dokazov. Na osnovi teh indicev dela svoje zaključke, ki pa nimajo nobene realne ali zgodovinske osnove. Drugače povedano – te indice je spremenil v dokaze, ki pa ne bi zdržali in prenesli resne presoje zgodovinske stroke. Zato ta stroka sploh ne polemizira s tem avtorjem.
Ni toliko problem Milan Gregorič, ki je kot nezgodovinar znan po svojih problematičnih navajanjih in ocenah zgodovinskih dogodkov. Večji problem so tisti (novinarji in časopisne hiše), ki take nepreverjene navedbe objavljajo. To je v tem primeru žal tudi Novi glas, ki je nekritično objavil intervju, ne da bi se prepričal o resničnosti navedb, kar je ena od temeljnih postavk novinarskega dela. Tako nekredibilnega intervjuja enostavno ne bi smeli objaviti. Taka objava zato žal določa tudi stopnjo vaše kredibilnosti. Preveč časa bi porabili, da bi ovrgli številne insinuacije in napačne navedbe, ki se tičejo Društva TIGR Primorske, pa še mnogo drugega bi lahko navedli o (ne)resničnosti navedb Milana Gregoriča in o njegovih nestrokovnih in ciljno prirejenih ocenah različnih zgodovinskih dogodkov.
Gregoričeve navedbe zato žal ne moremo tretirati drugače, kot da gre za navadno blodnjo. In to ste objavili. Presežek pa niso bila niti vprašanja, ki jih je novinar postavljal Milanu Gregoriču.
Z lepimi pozdravi,
za in v imenu Društva TIGR Primorske
Gorazd Humar
predsednik
Milan Gregorič – “Resnico lahko oviraš, a zaustaviti je ne moreš”Samoironičen naslov
V goriškem tedniku Novi glas je dne 19. 7. 2024 izšel intervju z Milanom Gregoričem (v nadaljevanju: M.G.), piscem tudi knjig o predvojni primorski revolucionarni organizaciji TIGR. Z ironičnim naslovom o resnici.
Že pesem Vstajenje Primorske je moteča
Med drugim ga očitno moti, da na Primorskem “še vedno z vso strastjo” prepevajo: “Primorska je vstala.” Ni navedel, katere besede v njej ga najbolj bodejo – ponižanje, gorje, krik maščevanja; žar novega dneva tja do poslednjih primorskih domov; klic je svobode vstal sredi gozdov; v borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju našla si končno svoj pravi obraz? Nemara tisto o gozdovih, ki so nudili zavetje primorskim protifašističnim upornikom, tako tigrovcem kot partizanom.
Primorci so paktirali kar s hudičem, a slovenski klerovaljhuni z blagomilim okupatorjem!?
In po M.G.: “Primorsko ljudstvo je bilo namreč, da bi se rešilo Italijanov, pripravljeno storiti vse, tudi paktirati s hudičem.” In ta hudič je po M.G. komunizem. Čeravno je italijanska komunistična (nikdar ne tudi angelska katoliška!) partija Italije že precej pred 2. svetovno vojno pisno potrdila pravico Primorcev do samoopredelitve in odcepitve od Italije. Mhm? In že takrat so medsebojno sodelovali tigrovci in komunisti v boju proti fašizmu. In kako šele bi opredelil taisti M.G. tiste, ki so pred 2. svetovno vojno in seveda še bolj med njo paktirali z italijanskim in nemškim okupatorjem, javno podprti z vrha slovenske RKC. Očitno jih nima za hudiče, ki je pri M.G. pojmovno že zaseden na nižji ravni. Prijetno presenečeni nacifašistični okupator je te prostovoljne domače kvizlinge oborožil in jim poveljeval. Organiziral jih je kot plačane belogardiste (MVAC) in jih nato pod kljukasto nacifašistično zastavo preobrazil v plačane domobrance (Slowenische Landswehr). A le-ti ironično nikdar niso branili gorečih in razbitih slovenskih domov. Na Primorskem (znotraj kapitulirane države Italije) pa so Nemci ustanovili domačo kvizlinško organizacijo konec leta 1943 in jo uradno poimenovali Narodni varnostni zbor, ki je bil pod poveljstvom nemškega SS-generala Odila Globočnika, naše gore lista in krvnika iz Treblinke in Rižarne. Ti domači kvizlingi na Primorskem, v Ljubljanski pokrajini in drugje pa so “edina prava slovenska vojska” , kot pravi nekdanji večkratni evropski poslanec in eden od vodilnih slovenskih opozicijskih politikov, ki je politični rekorder po kontinuirani podpori iz državnega proračuna, ki ga polnijo žuljave roke slovenskih kmetov in delavcev.
Zakaj se domači klerovaljhuni nikakor niso borili za domačo vero?
Borili naj bi se ti (Prešernovi) valjhuni po Slovenskem za domačo vero, pa niso niti mignili ob nemškem terorju v obdobju 1941–1945 nad slovenskimi katoliškimi duhovniki na spodnjem Štajerskem in Koroškem ter nič ob množičnih pregonih in aretacijah desettisočev Slovencev ''tradicionalnih slovenskih vrednot''. Odprtih src so celo pomagali okupatorju razkrivati in odkrivati le-te. Aretirali in izročili so Gestapu v Trstu celo Borisa Pahorja, Slovenca in katolika, ki ni bil ne komunist in ne pripadnik OF. Pač pa zgolj antifašist.
Le kaj so po tu molčečem M.G. bili ti valjhuni, ki niso bili nižjerangirani “hudiči”, saj so se vendarle borili proti okupatorjem!?
Zakaj za Božjo voljo niso komunisti ustanovili svoje fronte “proti zahodnim zaveznikom” javno, v ljubljanski stolnici!?
Pravi biser je izjava M.G. v tem intervjuju, značilna za vse ideološke potomce ljubljanske kleromeščanske profašistične desnice, da so komunisti 27. 4. 1941 v Vidmarjevi vili v Ljubljani “ustanovili protiimperialistično fronto, to je fronto, naperjeno proti zahodnim zaveznikom, ne pa proti Hitlerju”. Ni niti toliko spoštovanja do resnice, ki jo zavajajoči naslov propagira, da bi se pisec vprašal, zakaj za Božjo voljo so komunisti (a drugih res ni bilo na tem sestanku?) ustanavljali to fronto, “naperjeno proti zahodnim zaveznikom”, ilegalno, v mrki noči, ne pa podnevi, v ljubljanski stolnici, ob pritrkovanju zvonov, s svečano mašo sijočega domačega škofa in ob prisotnosti nališpanih italijanskih komisarjev, generalov in tistega škofa, ki se je kmalu zatem ves nasmejan pred fotografi na široko objemal z nacističnimi generali na bežigrajskem Plečnikovem stadionu ob svečani domobranski prisegi in to ravno in ne naključno na rojstni dan Adolfa Hitlerja.
Šmenta, slovenski oboroženi odpor se je začel že v začetku aprila 1941 in ne šele ob napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo. Pa tako lepo se sliši!
A M.G. gre še dalje in mirno izjavi: “Ko pa je berlinski blaznež junija 1941, to je čez dva meseca, udaril tudi po SZ, so se naši obrnili za 180 stopinj, ustanovili OF in stopili v bran predvsem domovini komunizma”. Uboga resnica! M.G. noče videti spopada v Gozdu Martuljku že 9. 4. 1941 med jeseniškimi prostovoljci (med njimi so bili tudi bodoči partizani in njih poveljniki) in italijansko vojsko, ki je tam naštela 4 svoje padle vojake. Temu dogodku je sledil 20. 4. 1941 sestanek zgornjegorenjskih komunistov in rodoljubov na odmaknjeni Blaževi domačiji na Slamnikih pri Bohinjski Beli, kjer so se dogovorili za zbiranje orožja za partizansko bojevanje. Tu je še diverzantska akcija skojevcev v Mariboru konec aprila 1941, v kateri so uničili dve vojaški vozili. M.G. tudi ne omeni, čeravno mora to poznati, majske ilegalne in zakaj za Božjo boljo ne tudi legalne akcije širjenja letakov KPS, ki “naperjeno” pozivajo vse Slovence v skupno borbo proti nemškemu, italijanskemu in madžarskemu imperializmu. Vse te države so imele simbol križa na svojih zastavah. Ali M.G. kaj vidi podobne letake s pozivi v boj zoper okupatorja drugih (nekomunističnih) političnih sil v Sloveniji tistega časa? Katere in čigave?
In tistemu “berlinskemu blažnežu” so slovenski valjhuni gostoljubno že takoj priskočili na pomoč.
Leta 1941 se je v celinski Evropi le še ena država upirala Hitlerjevemu agresorskemu stroju
Res pa so slovenski protifašisti takrat pri nas in v Evropi, zvečine v celoti okupirani, razen V. Britanije, videli bližnje upanje le v Sovjetski zvezi, ki se je z največjimi žrtvami upirala tehnično nadmočni in navidez nepremagljivi Hitlerjevi vojski. In ko M.G. omenja imperializem, ta je v resnici dejansko bil glavni krivec za obe svetovni vojni, ko so t. i. mlade države (Nemčija, Italija, Japonska) hotele nasilno ali morda miroljubno celo prevzeti vsaj del kolonij starih imperialnih držav (VB, Francija, Nizozemska ...). Nobenega od teh imperializmov zgodovinsko in moralno ni moč zagovarjati, da se jih le obsojati. Takrat in danes. Ali M.G. meni kaj drugače?
Obžalovati in obsojati je zanikovalni in nasprotovalni odnos povojne Jugoslavije do revolucionarne organizacije TIGR
Res je povojna oblast v Jugoslaviji v nekem obdobju, tudi zaradi (ne)opravičenega straha pred zahodno vojaško ali podtalno intervencijo, po krivem zamolčevala nekdanjo revolucionarno organizacijo TIGR in preganjala nekatere njene pripadnike, za kar ni zgodovinskega opravičila.
Kdo vse je pravzaprav bil zoper predvojni primorski protifašistični odpor?Ali po logiki neustavljive resnice vsi morda tudi že vedo, da je predvojna Kraljevina Jugoslavija preganjala in zapirala tigrovce, da je tigrovec Ferdo Kravanja maja 1941 prišel na Malo goro neposredno iz srbskih zaporov. Da je na Mali gori 13. 5. 1941 prvič nek Slovenec, imenovan Pišorn, kot orožnik v službi italijanskega okupatorja streljal na domače upornike tigrovce in si zato celo prislužil italijansko odlikovanje. Kar tudi M.G. lahko resnicoljubno šteje za prvo oboroženo kolaboracijo pri nas v 2. svetovni vojni, če nima kakšnih javnosti neznanih podatkov o še neki bolj zgodnji. Da je RKC že pred vojno preganjala in hitro javno utišala protifašistično organizacijo mladih primorskih duhovnikov imenovano Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bila ustanovljena že leta 1920, in da je po dogovoru s fašističnimi oblastmi v Italiji utišala in umaknila vrsto slovenskih in hrvaških oz. proslovanskih škofov (npr. Karlin, Pulišić, Sedej, Fogar …) in vidnih duhovnikov. Ni zanimivo za Resnico?
Da se resnica o predvojnem protifašističnem odporu ni razkrivala šele po slovenski revoluciji leta 1991
Dne 6. 9. 1944 so v Trnovskem gozdu (spet ta gozd!) natisnili prvo številko "Partizanskega dnevnika", ki je bil edini dnevnik nekega odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi in v njem dolg uvodnik o Bazovici, kjer so bili leta 1930 ustreljeni štirje slovenski junaki.
Denimo dne 6. 9. 1946 sta glasilo KPS Ljudska pravica in glasilo OF za Slovensko Primorje v Trstu pisala o bazoviških žrtvah, enako oba tudi leta 1947 in naprej, od leta 1959 tudi novoustanovljeni časopis Delo iz Ljubljane. Leta 1952 dobimo Bazoviško ulico v Ljubljani, v letih 1958 in 1959 (kmalu po znameniti seji CK ZKS) pa Nova Gorica dobi štiri ulice poimenovane po vseh štirih bazoviških junakih in še Bazoviško ulico povrh. Leta 1978 je osnovna šola v Vipavi poimenovana po tigrovcu Dragu Bajcu. V tem času so bile še tri šole na Primorskem poimenovane po tigrovcih. Po letu 1991 nobena šola v samostojni Sloveniji ni dobila imena po nobenem tigrovcu, pa so se pomladne sile po tem letu še kako sklicevale na pomen tigrovskega boja in na zamolčanost TIGR-a.
Kdo se spreneveda in zamolčuje dolgo zgodovino nebodigatreba antifašizma na Primorskem?
M.G. izjavi: “Ko opazujem Društvo TIGR Primorske, kako poceni se sprenevedajo, se mi smilijo”. Nič ne omeni naperjenosti “pomladnega” dela, ki se je izločil iz tega društva (op.: v glavnem med njimi nihče ni bil s Primorskega!) in se od vse trpke zgodovine Primorcev in delovanja organizacije TIGR pod fašizmom sprenevedavo in prozorno in izključno ukvarja le s komunizmom. V njegovi duhovni zadregi je Mala gora, ki sploh ni na Primorskem, kar sveta gora Primorcev, ne pa Nanos, kjer je bil leta 1927 ustanovljen TIGR. Ti “pomladniki” zamolčujejo resnico o hrvaškem delu organizacije TIGR-a (Vladimir Gortan ubit že leta 1929) in so zato arogantno, v posmeh resnici, svoje obskurno društvo poimenovali “Slovenski TIGR – 13. maj”. Po M.G. so se v Društvo TIGR Primorske, ne naključno, “nagnetli mnogi borci, komunisti …”. Ni pa razložil, zakaj se v to društvo, za Božjo voljo, niso, spet ne naključno, nagnetli mnogi potomci slovenskih kvizlingov in valjhunov. A je jasno, saj jih njihova vcepljena duhovna kemija nikakor ne more pripeljati v društvo, ki temelji na antifašističnih in revolucionarnih (tigrovskih, partizanskih, svobodomiselnih) vrednotah.
Ko Lojze Peterle nepoučeno in naučeno maja 2024 na Mali gori javno izusti, da TIGR nikdar “ni dvignil roke nad Slovenci”. Kot da tigrovskih atentatov na domače izdajalce potemtakem ni bilo? A taki poceni “pomladniki” pa se M.G. ne smilijo? Blagor ubogim po duhu … Ta isti Lojze Peterle je leta 1996, ob 5. obletnici slovenske samostojnosti, zavrnil povabilo v častni odbor za pripravo le-te, samo zaradi izbranih verzov primorskega pesnika Srečka Kosovela (Kons. 5). Resnico res lahko oviraš, a zaustaviti je ne moreš.
Igor Mravlja, 12. 8. 2024