- Ogledov: 247
Igor Mravlja odgovarja: V varnem zavetju antifašizma!?
Objavljamo komentar našega člana Igorja Mravlje na članek Kruha in iger: Tone Kralj v varnem zavetju antifašizma, objavljen na spletni strani Novi glas: https://www.noviglas.eu/kruha-
V varnem zavetju antifašizma!?
Slikar Tone Kralj, odpornik proti fašizmu
V slovenskem zamejskem tedniku Novi glas iz Gorice je dne 13. 7. 2024 izšel članek z naslovom “Kruha in iger: Tone Kralj v varnem zavetju antifašizma”. O umetniku, ki je širši javnosti (koliko še?) najbolj znan po svojih poslikavah po nekoliko bolj varnih zakotnih primorskih cerkvah, z zavednimi domačimi duhovniki, kjer je pogumno upodabljal strahote fašizma in njegove glavne akterje kot zveri in hudiče.
S tem se je slikar, kipar in še kaj Tone Kralj (1900, Zagorica, občina Trebnje–1975, Ljubljana) zavestno vključil v široki prostor tveganega in navidez brezupnega upora primorskih Slovencev za svoj obstoj zoper fašizem. Kar takrat in dandanes nikakor ni bilo varno zavetje. Za razliko od mogočnega zavetja fašizma in nacizma, ki sta se zdela vse bolj nepremagljiva. Zato je že naslov članka, namerno ali ne, žaljiv za rodoljubne protifašistične Slovence vseh dob.
Slikar Tone Kralj, preganjan od nacifašizma
V letih 1926–1930 je Tone Kralj trikrat zaporedoma nastopil na Beneškem bienalu, a je neprefinjeni fašizem njegova slikovna sporočila z nekaj pričakovanega zamika vendarle zaznal in mu je zato leta 1932 nov italijanski zakon preprečil možnost razstavljanja na tem bienalu.
Vseeno je še deloval na Primorskem, a so ga leta 1939 fašisti pregnali iz Sv. Lucije (Most na Soči). Leta 1944 je doživel zaplembo ateljeja v Ljubljani, ker je okupator v njegovi hiši odkril bunker, kar ni brati v omenjenem članku. Le nezanimivo?
Slikar Tone Kralj, pozno ovrednoten v zamejstvu
Iz samega članka izhaja, da je Toneta Kralja slovenski zamejski prostor jel vrednotiti leta 1985, “ko sta goriška Zveza slovenske katoliške prosvete in tržaška Slovenska prosveta ob desetletnici umetnikove smrti priredili razstavo Tone Kralj v Furlaniji – Julijski krajini” (citat). A bi pisec članka lahko pristavil heretično besedico “ŠELE” leta 1985, ko pa je taisti slikar “ŽE” leta 1948 v socialistični Sloveniji postal predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov, leta 1950 je prejel Levstikovo nagrado, leta 1972 pa še najvišje državno umetniško priznanje – Prešernovo nagrado. Tudi nič o tem v tistem članku. Podira poanto iz kart?
Udinjanje okupatorju nikakor ni državljanska vojna.
Nato se piscu članka rutinsko zapiše: “... državljanska vojna, ki jo je (op. na Slovenskem) med drugo svetovno vojno izzvala komunistična stran, vse prej kot zaključena tema”. Halo? T. i. “komunistična stran” je konec aprila 1941 z ustanovitvijo OF res prevzela vodilno vlogo v tem protiokupatorskem boju, ko žal nihče drug tega ni hotel in ne zmogel storiti. T. i. druga stran, to je del ljubljanske meščanske politike in vrha ljubljanske RKC, je premišljeno stopila na stran okupatorja, prispevajoč prijetno presenečenemu okupatorju (le) nekaj tisoč oboroženih Slovencev kot plačane prostovoljne pomožne vojaške enote (MVAC oz. Slowenishe Landswehr). Po domače belogardisti oz. domobranci. Zakaj le-ti sami niso organizirali rodoljubnega protifašističnega odpora!? Kot so partizani, ki pa niti pomoči (ljubljanske) RKC nikakor niso mogli biti deležni, za razliko od partizanov na Poljskem. In bi se hkrati še vedno lahko šli borbe proti komunistični OF, kar bi (le) v takem primeru pomenilo tudi državljansko vojno. Vojaške enote okupatorja, redne in (kvizlinške domače) pomožne, po definiciji ne sodijo v pojem državljanske vojne. Nikjer, nikdar.
Kaj za nekatere ne sme biti narodno izdajstvo?
A festivala neresnic še ni konec. Pisec članka v sveti preproščini zapiše, da od OF “likvidiranemu”, 13. 10.1942 v Ljubljani, Marku Natlačenu, banu (1935–april 1941) Dravske banovine Kraljevine Jugoslavije, “ne takrat ne kasneje niso uspeli dokazati narodnega izdajstva, prej nasprotno. V njegovem primeru je šlo za popolnoma politični umor idejnega nasprotnika komunizma”.
Možgani v organizmu človeka so se pač jeli kot zadnji organi razvijati. Že 9. 4. 1941 so v Beogradu zaznali profašistično obnašanje pokrajinske vlade v Ljubljani (ban Natlačen) in ukazali, da se člani polovijo in zaprejo. A je ukaz prikril general Rupnik (vir: SLO – Vojaškošolski zbornik, Maribor, junij 2011, številka 7). Dne 11. 4. 1941 je italijanska vojska brez borbe zasedla Ljubljano. Pred vladno palačo jih je pričakal z rdečo preprogo in pozdravil ban Marko Natlačen, na Nebotičniku in na grajskem stolpu sta že vihrali beli zastavi, prvič in zadnjič v zgodovini mesta.
Dne 12. 4. 1941 je časopis “Slovenec” Ljubljana objavil razglas bana Natlačena in Narodnega sveta, kjer med drugim strogo odvrača civilne ljudi od oboroženega ipd. boja proti tuji vojaški sili, ironično pa zavrača tudi domače denuncianstvo (izdajalstvo).
Istega dne je ban Natlačen utegnil skočiti še do okupiranega Celja, kjer je skušal prepričati osuplega nemškega generala Huberta Lanza, da naj bi vsa Slovenija prišla pod nemško okupacijo. Kar bi že za začetek bila popolna katastrofa za Slovence v Ljubljanski pokrajini, sicer kmalu priključeni Imperiju Italija. Bilo bi kot na sp. Štajerskem – izgoni desetisočev Slovencev, množične aretacije, tudi duhovnikov, mobilizirani Slovenci za rusko fronto ...
Dne 3. 5. 1941 je civilni komisar Grazioli zbral v ljubljanski vladni palači »zastopnike političnih in gospodarskih stanov«, z njimi je bil tudi bivši ban Marko Natlačen, in jim prebral kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji. Za kar se je v vnaprej usklajenem govoru Marko Natlačen s podpisano spomenico za Mussolinija, ki jo je podpisalo 26 “uglednežev”, tudi RKC LJ, zahvalil Grazioliju za “vzvišeno pojmovanje rimske pravičnosti Fašistične Italije”. In podobno klečeplaznega.
Leta 1943 je ob tem dr. Alojzij Kuhar (član informativnega urada jug. emigrantske vlade) v pismu škofu dr. Rožmanu zapisal: "Prva težava je bil Natlačen...in smo mislili, da bomo (op. jug. vlada) že takrat ostali v kakšnem internacijskem taborišču zaradi tega… kakšna naivnost in neumnost!...Pri Angležih se je to ime izgovarjalo kakor kuga..." . Angleži so torej Natlačena in njegov NS, kakor tudi vsa poznejša združenja, videli kot kvislinga. (Jasmin Mahmutović: diplomsko delo LJ 2003 – »Četništvo na Slovenskem …«)
Dne 8. 6. 1941 so se člani sveta Ljubljanske pokrajine in njihov vodja Marko Natlačen v Rimu poklonili Mussoliniju, sprejel pa jih je (9. 6.) tudi papež, kar je kvizlinški presežek v okupirani Evropi tistega časa.
Dne 22. 9. 1941 je okupacijski visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli poročal notranjemu ministrstvu o odstopu dveh članov ljubljanskega sosveta, Natlačena in Puclja, dne 10. 9. 1941: »Pravi razlog za odstop je strah pred napadi komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije« (Tone Ferenc: knjiga “Fašisti brez krinke …”, MB 1987).
Še maja 1942 je Marko Natlačen (rojen v Mančah, občina Vipava) poslal posebno spomenico fašističnim oblastem v zvezi z organizacijo MVAC (bela garda), slovenskih kvizlinških pomožnih vojaških enot italijanskega okupatorja.
Zakaj le je italijanski okupator bil besen ob »likvidaciji« Marka Natlačena?
Dne 13. 10. 1942 so pripadniki OF »likvidirali« Marka Natlačena v njegovi ljubljanski vili in zato (!?) so Italijani v isti ulici istega dne streljali 24 talcev; zato dandanes ime Ulica talcev in ne (še) Natlačenova ulica. Visoki komisar Grazioli pa je izjemoma osebno obiskal ljubljansko pokopališče Žale in se poklonil ubitemu zanje dragocenemu Marku Natlačenu, ki so ga slavnostno pokopali po svečani maši, ki jo je vodil škof Rožman v stolnici. Po režimskem časopisu “Slovenec” iz Ljubljane je bil »oče domovine«, »luč, ki sveti iz višine« … Očitno je italijanski okupacijski oblasti tudi formalno odstopljeni Marko Natlačen veliko pomenil. Ne kot slikar. Nek slovenski časopis pa v vsem tem ne vidi nič narodnega izdajstva! Spodbuden napotek za morebitne nove Natlačene kdaj v prihodnosti, ko bo Slovenija morda spet od (le) koga okupirana.
Igor Mravlja, 18. 8. 2024