Nad Trstom se na planoti pri kraju Padriče nahaja gozd imenovan Salcer, kjer se vsako leto dne 3. novembra odvija spominska slovesnost, ki jo prireja območna enota Trst Društva TIGR Primorske. Dogodek se je letos v nedeljo 3. novembra odvil natanko 95 let potem, ko so se v pečini na Hudem letu v gozdu Salcer zbrali člani organizacij TIGR in Borba z namenom da se dogovorijo o nadaljnjem skupnem delovanju v bran slovenstva na Primorskem. Območna enota Trst, ki jo vodi Miran Dolhar, je dogodek organizirala skupaj s Koordinacijskem združenjem kraških vasi, slovesnost pa je obogatila z že tradicionalnim pohodom spomina okoli gozda Salcer.
Letos obnovljeni spomenik je bil že večkrat oskrunjen od običajno vedno »neznanih« storilcev. Nazadnje so spomenik taisti ''neznanci'' vidno oskrunili januarja letos, le dva dni po otvoritvi razstave o TIGR-u in tržaški Borbi v Evropskem parlamentu v Bruslju. Po posredovanju in z intervencijo občinskega svetnika Štefana Čoka na občinskem svetu občine Trst, je občina Trst prispevala sredstva za obnovo spomenika.
Po pozdravnem nagovoru domačina in skrbnika spomenika Karla Grgiča je nastopila plesalka Daša Grgič s svojim umetniškim performansom Plenir. Prisotnim je zapel mešani pevski zbor Tabor-Lokev pod vodstvom Vladislava Korošca. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil pisatelj in alpinist Dušan Jelinčič, čigar govor v celoti najdete spodaj. Slovesnosti je sledilo prijetno druženje številnih prisotnih.
3. 11. 2024 – gozd Salcer pri Padričah – Dušan Jelinčič
Iz teme pečine v luč rdečega ruja
Spoštovane, spoštovani,
temu govoru sem dal naslov Iz temne pečine v luč rdečega ruja in to nikakor ne naključno. Tistega daljnega 3. novembra leta 1929 se je ruj razbohotil že zelo zgodaj in poškrlatel del tržaškega Krasa, predvsem pa tiste obronke, ki se strmo spuščajo proti morju. Za Slovence na Primorskem so to bili temni časi. Fašizem, ki se je takoj po nastanku prelevil najprej v nasilno orodje, potem pa v krvoločno diktaturo, je že osmo leto vedril in oblačil nad kraljevino Italijo, še prej pa je pokazal svoje pravo lice 13. julija leta 1920, ko so njegovi divjaki zažgali Narodni dom v Trstu in tako napovedali dolgo črno noč. Skoraj čez noč smo izgubili vse, kar nas je opredeljevalo kot narod, kot ljudi: šole, organizacije, kulturna in športna društva, gospodarstvo, denarne zavode, tisk, predvsem pa jezik in dostojanstvo. Veliko Slovencev se je moralo izseliti, veliko je izgubilo službo, nekateri pa tudi življenje. Pol milijona Slovencev in Hrvatov se je znašlo brez osnovnih življenjskih pravic, predvsem pa brez vsakršne še tako blede perspektive za prihodnost.
Jasno je, da se je v tako močni skupnosti, kot je bila slovenska na Tržaškem in Goriškem, takoj vnel upor, ki je nujno moral biti ilegalen. Tajna revolucionarna organizacija TIGR, akronim za pomenljiva mesta oz. pokrajine Trst, Istra, Gorica, Reka je bila uradno ustanovljena sredi septembra leta 1927 na Nanosu, v enakem času pa je bila ustanovljena tudi njena tržaška veja, Borba, katere značilnost je bila prav radikalnost in ... borbenost. Cilj TIGRa je bil ohranjanje in krčevita obramba slovenstva v teh krajih z vsemi sredstvi, če je treba tudi z nasiljem, predvsem pa s podtalnim kulturnim delovanjem. A ob vse večjem uporu je tudi režim stisnil svoj zatiralni vijak. Dotlej je najbolj kruto, mimo požiga Narodnega doma, fašizem udaril 17. oktobra 1929, ko je ustrelil voditelja istrske srenje TIGRa Vladimirja Gortana in tedaj so se tigrovci zavedali, da gre prekleto zares.
Tržaška veja, Borba, se je zato odločila, da skliče sestanek vseh voditeljev tajne organizacije na skrivnem in odročnem kraju in sicer v Pečini na Hudem letu pri Padričah, sicer znani kot Grotta di Padriciano, ki leži le streljaj od kraja, kjer se trenutno nahajamo in ki smo jo ob teh tradicionalnih pohodih tudi obiskali. Jama je sicer pod ključem, ker v njej potekajo geološke in geomorfološke raziskave, a odgovorni so jo na izrecno prošnjo večkrat odprli. Jasno je, da je bil sestanek povsem konspirativen. Da bi se drug drugega ne spoznali, so dobili povabljenci natančna povabila, kje in ob kateri uri naj počakajo spremljevalca od glavnega odbora TIGRa, ki bi jih napotil k jami. Preden je stopil v jamo si je vsak borec nadel masko na obraz, že takoj ob vhodu pa sta stali dve straži in nadzorovali prihod borcev ter pazili na morebitno nevarnost. Pri tem so se izkazali domačini s Padrič in iz bližnjih vasi, ki so odlično opravili svojo nalogo vodičev v temi po kraški gmajni. Za pozdrav so uporabljali geslo Snežnik, odgovor pa se je glasil Svoboda.
Prva je dospela tigrovska trojka iz Jugoslavije, ki ji je načeloval gverilski vodja Danilo Zelen, že legendarni lik, ki je izgubil življenje v spopadu z italijanskimi miličniki, ki so jih spremljali domači izdajalci na Mali gori pri Ribnici 13. maja leta 1941.
Na sestanku so govorili voditelji posameznih srenj. V imenu prve je nastopil Vekoslav Španger, kateremu dolgujemo te informacije, ki jih je opisal v kronološko prvi objavljeni knjigi tigrovskih spominov z naslovom Bazoviški spomenik iz leta 1965. Za drugo srenjo je poročal Zvonimir Miloš, za tretjo, prvo tržaško mestno, pa Franjo Marušič, ki je razglabljal tudi o propagandi. O delovanju in načrtih četrte in obenem druge mestne srenje je poročal Ferdo Bidovec, peti, ki je pokrivala ves Breg, pa je načeloval Stanislav Petaros, ki je podal izčrpno poročilo. O šesti, ki je zajemala območje od Postojne do Pivke, je govoril eden od udeležencev nanoškega ustanovnega sestanka dobri dve leti prej Jože Vadnjal, o sedmi, istrski pa ni bilo kaj poročati, saj so pravkar ustrelili njenega voditelja Vladimirja Gortana.
Sestanek v notranjosti kraške pečine je bil kar se da živahen, občasno celo napet, nabit z borbenostjo, energijo, pa tudi željo po maščevanju. Na koncu je prevladala ostrejša linija mladih članov Borbe, ki so zagovarjali še radikalnejši odpor proti okupatorju. Goričanov takrat ni bilo, saj sta bila oba voditelja onemogočena. Albert Rejec je že ob začetku leta zbežal v Jugoslavijo, da bi se izognil aretaciji, Zorka Jelinčiča pa je policija nadzirala ob vsakem koraku in se ni mogel znebiti njenih klešč. Še silovitejši upor je tako privedel do atentata 8. februarja naslednjega leta na sedež tržaškega fašističnega dnevnika Il Popolo di Trieste, med katerim je bil po pomoti ubit urednik.
To je privedlo do pravega fašističnega pogroma, ki je dokončno obglavil organizacijo Borba in na bazovski gmajni ustrelil njene vodilne predstavnike, štiri bazoviške junake, ki jih vsako leto proslavljamo in jih še dolgo bomo. In kdo so ti junaki? Ker ni nič naključnega, so ti bili pač voditelji kar treh srenj, Bidovec, Marušič in Miloš, poleg njih pa še nekoliko starejši Alojz Valenčič, ki je skupno z Vadnjalom vodil šesto srenjo. Ustreljeni so torej bili popolnoma vsi voditelji Borbe, le Vekoslav Španger, za katerega so sicer predlagali smrtno kazen, se je nato izmazal, če lahko temu tako rečemo, z obsodbo na trideset let ječe, od katerih jih je obsedel devet. Fašistični vrh je torej zelo dobro vedel, kam in kako udariti ... Razumljivo je torej, zakaj proslavljamo prav ta datum, ta sestanek v temini pečine na dnu kraškega gozda in z masko na obrazu, sestanek, ki je eden ključnih v celotni tigrovski epopeji, ki predstavlja, nikdar ne bom nehal tega poudarjati, prvi množični antifašistični upor v Evropi.
To se je dogajalo pred skoraj stoletjem v tedanji kraljevini Italiji, vtopljeni v fašizmu, ki je znal igrati na najnizkotnejše populistične strune ljudi, ki so jih Mussolinijeve tragične vojaške prekomorske avanture vse bolj obubožale.
Kaj pa danes? Prav te dni je znameniti kantavtor Vasco Rossi, ki že desetletja navdušuje že tretjo generacijo ljubiteljev glasbe, ob nedavni obletnici smrti svojega očeta čustveno zapisal, da so mu fašisti, ki so ga med drugo svetovno vojno izdali in predali nacistom, ki so ga internirali v koncentracijsko taborišče v Dortmundu, odvzeli najlepši del življenja, zdaj pa, da se v Italiji ti fašisti, sicer v drugačni obliki, spet vračajo. Spremenili so svojo preobleko, a aroganca, nadutost in nasilje so ostali enaki. Jasno je avtoritarna desnica, ki vse bolj drsi v agresivno in nestrpno samovoljnost, ki trenutno vlada državi, takoj udarila nanj z vsemi topovi, a Vascove besede so butnile kot sila, ki podira najdebelejše zidove.
Ob tem bi, v potrditev teh besed, naštel le nekaj dejstev, morda ne najpomembnejših ali najizrazitejših iz zadnjega obdobja, vendar pa zelo povednih. Premierka Melonijeva je pred kratkim napovedala, da se bo odslej sodobna zgodovina s svojimi dogodki, junaki in žrtvami drugače pisala, njena televizijska trobila v človeški obliki pa še vedno ob ključnih datumih redno bobnajo o krvoločnih Slovanih, ki so metali nedolžne ljudi v kraška brezna samo zato, ker so bili Italijani. Posledica tega grobega potvarjanja zgodovinskih dejstev je nedavna uradna okrožnica po šolah, naj sodobna zgodovina nikakor ne povezuje fojb s predhodno fašistično okupacijo in fašističnimi zločini v tedanji Jugoslaviji.
Tu naj dodam, da je Benito Mussolini še vedno častni občan tako Trsta kot Gorice, čeprav so mnoga italijanska mesta, nekatera že takoj po koncu vojne, preklicala to sramotno častno občanstvo.
Ob tem se bom vrnil na nedavni knjižni sejem v Frankfurtu, k primopredaji častnega članstva med Slovenijo in Italijo. Vodja italijanske delegacije Mauro Mazza je, potem ko jo opeval nujnost dobrih medsosedskih odnosov in kulturne bližine na obeh straneh meje, udaril s trditvijo, da bo Italija skušala uresničiti namero dobrososedstva kljub temu, da smo Slovenci zakrivili zloglasne fojbe, pri tem pa pozabil na dvajsetletno medvojno fašistično strahovlado nad Slovenci in krvavo vojno okupacijo, med katero je področni vojaški fašistični voditelj, general Mario Robotti, besnel: Si ammazza troppo poco! – Premalo se kolje! Da ne govorim o italijanskih taboriščih Rab, Gonars, Visco in drugih. In smo spet tam. Iz žrtev smo se spet prelevili v krvnike.
In žal so v Italiji bazoviški junaki uradno še vedno teroristi, čeprav se jim je nedavno tega poklonil sam predsednik Sergio Mattarella. Država po vojni ni hotela obračunati s fašizmom, obratno, nagradila je njegove najhujše morilce, kot npr. mučitelja Gaetana Collottija, z najvišjim uradnim odlikovanjem, obenem pa dosledno ignorira uradno skupno slovensko-italijansko zgodovinsko poročilo, v katerem je jasno opisano fašistično nasilje na Primorskem.
Sicer so me v zadnjem času večkrat vprašali, če se je spet vrnil fašizem. Pri odgovoru moramo biti natančni. Moj odgovor je: NE. Fašizem je bil točno določen režim v točno določenem zgodovinskem obdobju v prvi polovici prejšnjega stoletja, ki je imel svojo natanko izdelano ideologijo, namene, sredstva, vodstvo in strukturo. Šlo je za krvoločen režim, ki je moril, izseljeval in izstradal ljudi, teptal celotne narode, brisal jezike, radiral šolske sisteme in socialno ter javno življenje določenih narodnostnih, družbenih in nenazadnje verskih skupin. A če bi danes res obstajal tak režim, bi mi ne bili tu, javno v tem gozdiču. Pred stotimi leti so naši stari očetje in očetje umirali v zaporih, konfinaciji, na oddaljenih bojiščih in pred strelskimi vodi. A vendar ne more biti ob tej ugotovitvi nobenega optimizma, ker danes v Italiji obstaja grob, prepotenem in oblastniški desničarski režim, ki izkorišča naraščajočo nezadovoljstvo ljudi in načrtno nadeluje poti bega v ignoranco, brezbrižnost in apatijo. Lahko bi ga imenovali neofašizem ali postfašizem, sam bi ga imenoval avtoritarni etatizem, torej z etimološko definicijo 'sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju'.
A vseeno sem optimist, ker kljub tem zastranitvam, ki le ovirajo premočrtno pot zgodovinske resnice, se stvari počasi premikajo na boljše. Novica je namreč dokaj sveža. Natanko v petek – predvčerajšnjim – se je namreč predsednik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine Mauro Bordin v bistvu, pa čeprav v diplomatskem jeziku, med tradicionalno spominsko svečanostjo opravičil slovenskim in hrvaškim žrtvam v fašističnem koncentracijskem taborišču pri Gonarsu v Furlaniji. In ni razpredal o fojbah, kot tudi župan iz Gonarsa ne, ki je govoril o vojnih tragedijah v Ukrajini, Izraelu, Gazi, Libanonu. Doslej še ne pomnim podobnega opravičila z italijanske strani, upam pa, da se bodo zdaj po tem svetlem in menda celo pogumnem zgledu razmnožila kot gobe po dežju.
A ko omenjam Gonars, ne morem mimo aktualne besede, ki dramatično povezuje preteklost s sedanjostjo. Od spomina na žrtve fašizma do okupacije namreč ni daleč. Saj, kdo je v tistih tragičnih časih okupiral najprej Primorsko, potem še osrednjo Slovenijo? To je na srečo mimo, a beseda okupacija velja še danes za mnoga območja sveta. Izraelci recimo okupirajo del Palestine, imenovan Zahodni breg, že natanko 57 let, in morijo njegove prebivalce. Tedaj in danes nekaznovano.
Še toliko besed veže tedanji čas z današnjim. Genocid je tisto, kar je tedaj poskušal opraviti fašizem na naši koži, danes pa to počenja Izrael v Gazi nad Palestinci. Strašno pa je, da ob tem vsi molčimo ali se obračamo proč, kot bi ne imeli vesti. A vest prej ali slej vselej potrka na vrata in tedaj bomo morali polagati račune ...
Zdaj pa bi rad poudaril pomen drobne besede, zaradi katere se je vse začelo. Besede, ki pomeni dosti več, kot v prvem trenutku obeta. Beseda se glasi upor, kar pomeni globoko moralno držo, altruizem, empatijo do bližnjega ter človečanski pristop do okolice, ki te obdaja. Tisti upor, ki ga je francoski pisatelj Albert Camus v knjigi Uporni človek imenoval za etično dejanje s stavkom: Jaz se upiram, zato obstajam. To je tisti upor, katerega so med vojno mlačneži in kolaboranti v Sloveniji imenovali zločin, ker povečuje trpljenje naroda.
In če ostanemo pri tigrovcih, moram omeniti še nekaj: upor tigrovcev je bil upor kulture. Tigrovci so preko meje prenašali kulturo: knjige, svetovne klasike in večernice, učbenike, revije, časopise, letake, le občasno jih je kruti čas prisilil, da so morali tudi orožje. In tudi sami so bili kulturniki, saj so si podajali take poglobljene romane, kot so Don Kihot, Bratje Karamazovi, Zločin in kazen, Vojna in mir ter Ana Karenina in o njih zagnano razpravljali. A ta strast za kulturo je obrodila sadove, ki so se uresničili v preroški trditvi prvega predsednika povojne partizanske uprave na Primorskem Franceta Bevka: Naše maščevanje je narodova osveta, danes bi rekli kultura.
Ker v tistih časih se ni bilo lahko odpovedati najbolj človeški reakciji, ko ti pred očmi ubijejo očeta, sina, prijatelja: maščevanju. Spomnil bi se, kaj je napisal znameniti ruski pisatelj stalingrajske epopeje Vasilij Grossman: »Samo dve besede sta nam še sveti: ena je ljubezen, druga pa je maščevanje ...« Tigrovci so se prav po zaslugi očiščujočega naboja kulture oz. osvete, tej uničujoči, a tako človeški strasti, odpovedali, ker je kultura iskanje lepote, kjer ni prostora za maščevanje.
Ker kultura je edino sredstvo proti otopelosti duha, ravnodušju, brezbrižnosti in pasivnosti, torej stanjem, ki ustvarjajo podlago, na kateri vse bolj tonejo demokracija, človečnost in solidarnost ter vse bolj cvetejo populizem, sebičnost in patološko samoljubje. Ker nočem verjeti, da si ljudje na dnu duše ne želijo resnične svobode, ker moraš v njej odločati, kot je črnogledo zapisal Fjodor Dostojevski v poglavju o Velikem inkvizitorju karamazovske sage. Zato pa se moramo držati že tolikokrat izrabljene, a kljub temu še kako primerne besede: budnost.
In tigrovci so nas učili budnosti, ki jo tudi danes še kako potrebujemo. Budnost, ki predpostavlja določene odgovornosti in predvsem izbire: izbira pa že sama po sebi predstavlja veliko zmago. Moramo si upati opredeliti, ker opredeliti se pomeni odločati o svojem življenju, pomeni živeti pokončno. Tudi preživeli tigrovci, ki so nato plebiscitarno odšli med partizane, so bili pokončni in dosledni v svojih izbirah.
Ne smemo se prepustiti pasivnosti in se uspavati v vsakdanu, prav zato pa moramo biti glasni, ker je naš glas nenadejano ostro orožje, ki ga morajo slišati vsi. Ker so bili glasni tudi tisti, ki so se pred 95 leti udeležili sestanka v bližnji Pečini na Hudem letu, nekateri so bili slabo leto po tem ustreljeni, drugi deportirani, tretji pa so emigrirali. Nočem biti retoričen, a resnično so se žrtvovali za nas, ker niso hoteli umreti – saj nihče noče umreti v cvetu življenja, ko okoli tebe vse brsti in bi se razpočil ob polnosti življenja –, zato smo jim dolžni vsaj to: budnost.
Tisto budnost, ki ohranja spomin, zaradi katerega smo vsi mi tu, ker brez tega bi nas, prosto po Kajuhu, že kdaj odnesel plaz.
