Objavljamo govor Dušana Jelinčiča na Črni prsti, slike z dogodka in sliko spominskega napisa v posebnem kotičku planinske koče na Črni prsti, ki so ga pred leti postavili podbrški planinci.
29.6.2025, Črna prst
Dušan Jelinčič ob 60-ti obletnici smrti očeta Zorka
Drage planinke in planinci, Primorci, prijatelji in znanci.
Počaščen sem, da se lahko z vami spominjam 60-te obletnice smrti Zorka Jelinčiča, mojega očeta, in skoraj enake obletnice, ki jo bomo obhajali prihodnje leto, otvoritve obnovljene koče na Črni prsti, ki je z leti postala izjemno priljubljena izletniška točka za planince z vse Slovenije, pa tudi od drugod. Ponosen sem predvsem, da ste tedaj krajevni planinci – in to je pomembno poudariti – kočo posvetili Zorku Jelinčiču, kar takrat nikakor ni bilo samoumevno.
Ne smemo namreč pozabiti, da so prav tedaj občinski veljaki v Novi Gorici odločali, da bi posvetili Jelinčiču ulico, pa se je oglasil neki krajevni režimski predstavnik, ki idejno nikakor ni bil osamljen, rekoč, da si Jelinčič ulice ne zasluži, razlogi pa so bili zaviti v birokratski žargon, v bistvu pa, ker ni bil komunist in torej režimski človek. Tedaj so na odločitev občinskega sveta z vso močjo udarili izjemno pomembne krajevne osebnosti, začenši s pisateljem Francetom Bevkom, ki so ogorčeno in prizadeto trdili da bi si Jelinčič zaslužil ne samo ulico, ampak tudi spomenik. A bilo je prepozno in na ulico je bilo treba čakati vse do leta 2000, ko je prišlo do uresničitve tedanjega predloga. In še več, saj so mu v po njem poimenovani središčni ulici postavili tudi doprsni spomenik. A to je že druga zgodba.
Naša realna zgodba pa je, da se tedanji planinci s Tolminskega niso prestrašili politike in njenih voditeljev. Dejali so, da je Zorko Jelinčič najprimernejše ime za to planinsko postojanko, saj je v teh krajih in v teh hribih uveljavil svojo vodstveno vlogo pri tajni narodnoobrambni revolucionarni organizaciji TIGR, ki še danes, in to poudarjajo tudi zgodovinarji, predstavlja eno prvih množičnih in organiziranih protifašističnih organizacij v Evropi.
Govorim o organizaciji ki je dala vrsto herojev, začenši z bazoviškimi junaki, ki so ustvarjali tisto, kar je postala današnja Slovenija: suverena in širom po svetu spoštovanja vredna država. Jelinčič je bil glavni in prvi ustanovitelj te organizacije, ob tem pa ne smemo pozabiti, da je slovenska vlada prav te dni na vsedržavni ravni, potem ko je že prihodnje leto – leto 2026 – posvetila velikemu pesniku Srečku Kosovelu, še naslednje leto, leto 2027, posvetila prav TIGRu.
Zato je bila izbira planincev pred 60-timi leti povsem naravna, a še enkrat ponavljam, bila je pogumna izbira, saj tedanji režim ni gledal naklonjeno na TIGR, saj bi mu, če bi ga priznal, vzel primat pri uporu proti fašizmu in nacizmu.
Stvari so se potem postopno spreminjale po naravni poti. Ko so leta 1986 v Podmelcu v Baški grapi postavili Jelinčiču spominsko ploščo, ni bil prisoten niti en krajevni politik, a časi so se neizbežno jasnili. Potem ko je na Nanosu leta 1994 sam tedanji predsednik Milan Kučan odkril ploščo tigrovcem, sta ta organizacija in z njo njen ustanovitelj Zorko Jelinčič dobila svojo apoteozo, ki še danes upravičeno traja, saj je bil TIGR predhodnik narodnoosvobodilnega boja in torej, kot rečeno, idejni postavljalec temeljev današnje države Slovenije.
Toliko o tem. Sedaj pa k svetlim spominom. Čeprav sem bil tedaj še otrok, sem se avgusta leta 1966 udeležil otvoritve te koče. Bilo je neverjetno slavje, saj so se planinci zgrinjali od vsepovsod, dosti je bilo tudi zamejcev. Spominjam pa se predvsem, da so ob osrednji svečanosti prisotni zasedli vse bližnje in daljne kotičke po travnatih zaplatah okrog koče. Spominjam se tudi osrednjega govornika, pesnika in kulturnika Ludvika Zorzuta, ki je kar iz rokava stresal svoje resne in šaljive rime, pa tudi vseh ostalih. Eni so bili, kot se za krajevne upravitelje spodobi, smrtno resni, drugi bolj sproščeni. Spominjam se tudi, kako so se po koncu slavja vile kolone planincev, tokrat navzdol, v vse smeri, tako da so večkrat, kot pri množičnih tradicionalnih planinskih pohodih, nastali celo večji zastoji.
Spominjam se nadalje, da sem na slavje prišel dan prej in da sem ob mraku tik pred spanjem stopil pred kočo in si ogledoval krasoto te pokrajine. Kot da bi gledal film Na svoji zemlji ko protagonist, partizan Sova, vzhičeno reče: ''Glej jo, našo Grapo! Baška grapa!” In to so tudi prve zvočne besede, ki jih slišimo v tem prvem slovenskem celovečernem filmu sploh.
In res je zelo simbolično, da so ta film snemali prav tukaj, saj se je prvi upor porodil prav v teh dolinah, hribih in grapah. In že tedaj sem kot otrok pomislil, da so to njegovi hribi, čeprav takrat seveda še nisem vedel, da je prav preko tega dolgega slemena, imenovanega Peči, ki ločuje Primorsko od Gorenjske in ki je svoj čas predstavljal del tiste krivične rapalske meje, proti kateri se je Jelinčič boril, moj oče organiziral nošnjo materiala, predvsem knjig, propagandnega gradiva, učbenikov, pesmaric in časopisov, kakšenkrat tudi orožja, iz Jugoslavije v fašistično Italijo, ki je, kot vemo, tedaj prepovedala vse, kar je dišalo po Slovencih.
In prav v teh hribih se je uveljavil mit o Primorski kot uporni deželi, čeprav seveda ne smemo pozabiti, da se je ta začel že s kmečkimi punti. Ali kot šaljivo poje naš primorski kantavtor Iztok Mlakar, da so bili že naši nonoti zelo nervozni. In prav zato je lahko danes Primorska zgled celotni Sloveniji pri uveljavitvi narodnostnih pravic in boja proti krivicam sploh, saj ima žal za sabo dolgo krvavo izkušnjo. In prav preko teh hribov so potekale tigrovske poti, saj so se tod mnogi Slovenci zaradi nastalega neznosnega položaja iz fašistične Italije umaknili, no, recimo bobu bob – zbežali v Jugoslavijo. Zorko Jelinčič pa se ni umaknil, da bi še dalje vodil upor, zato pa je to pokončno odločitev plačal z devetimi leti trde ječe in tremi leti konfinacije.
Zato menim, da ni primernejše koče kot te na Črni prsti, ki bi jo lahko posvetili Zorku Jelinčiču, po drugi strani pa si upam trditi, da kar se same koče tiče, tisti, ki so tedaj odločali, niso mogli izbrati boljšega imena. Celo lahko jim je bilo odločati, saj so imeli na dlani tako močno osebnost, da je bila izbira samoumevna, in upravitelji te priljubljene postojanke so lahko ponosni, da je njihova koča posvečena takemu človeku, domačinu, ki so ga vsi poznali in spoštovali.
Letos se torej spominjamo šestdesete obletnice Jelinčičeve smrti, ki pade natanko na 13. julij – čez dva tedna, torej simbolično na dan požiga Narodnega doma v Trstu, kmalu pa bomo proslavili tudi šestdeseto obletnico poimenovanja te koče po njem. Upajmo, da bomo lahko proslavljali še najmanj drugih 60 in 60 in 60 in še 60 let in da ne bomo več potrebovali Zorka Jelinčiča, da vodi upor proti drhali, ki si je hotela krivično prilastiti našo zemljo.
Zapis iz koče na Črni prsti je dostopen na povezavi tukaj. 
