Tovariš – (lat.) »nekdo (tisti), ki jé(do) kruh s teboj«!!!
Predgovor:
»Tovariš« je večna téma (»e« z ostrivcem) in temà (»a« s krativcem). Prvo pomeni osrednji predmet obravnavanja, drugo pa nekaj brez svetlobe. Približno tako. Izraz »tovariš« je tako po eni strani pogosto zlonameren predmet obravnave, po drugi strani pa ob pomanjkanju (rado nedobrodošlega) potrebnega poznavanja te teme – razprava v temi.
V besedilu je postavljena zvezdica (✶) na začetek vsake smiselno zaokrožene celote, da je lažje slediti posameznim zgodbam.
1) (zaupanja vredni) »tovariši« v antiki:
Spremljevalci, tovariši, družabniki (grško: he’taroi) so bili elitna težka (udarna) konjenica makedonske armade že za časa kralja (359-336 pr.n.št.) Filipa II. Makedonskega, zaslovela pa je pod vladavino (336-323 pr.) Aleksandra Velikega in imela velik vpliv na bodočo taktiko vojaškega bojevanja po Evropi.
Najbolj zaupanja vredni, (iz plemiške družbe) izbrani spremljevalci (bolj tovariši…), njih sedem, so bili telesna straža (Somatophylakes/Somatofilaki) makedonskega kralja.
Opomba: komu bi v tistih nevarnih časih kralji bolj zaupali, spremljevalcem ali tovarišem?
2) Biblijski »tovariši«:
✶ Sveto pismo Stare zaveze, Knjige modrosti (okoli 3. stol. pr. n. št.) – Pridigar, 4: »Če namreč eden pade, ga njegov tovariš vzdigne, gorje pa enemu, če pade, ker ni drugega, da bi ga vzdignil.«
Sveto pismo stare zaveze, Sirahova knjiga (2. stol. pr. n. št.), naslov »Sadovi modrosti«: »…Ona (op. avt.: modrost) ga povišuje nad njegove tovariše…«. Kot to piše v izdaji Lavantinskega škofijskega ordinariata (Maribor, 1958).
✶ A tudi v bolj zavezujoči Novi zavezi, Markov evangelij (Mr 1,35-36; Nadškofijski ordinariat, LJ 1984) brez ovinkarjenja piše: »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je (= op. avt.: Jezus) vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so pohiteli za njim.«
V Novi zavezi taiste izdaje je sv. Pavel v svojem 2. pismu Korinčanom zapisal (2 Kor 8,16-24): »… Če gre za Tita, je moj tovariš in sodelavec za vas.« (2 Kor 8,23). Očitno je že nek drug Tit(o) bil tovariš in to kar svetniku.
✶ Že od 10. stol. dalje se katoliška Evropa spominja Uršule in njenih enajst (tisoč!?) devic, ki naj bi sicer že v 4. stol. med vračanjem z romanja v Rim nekje blizu Kölna mučeniško umrle braneč (pred Huni) svojo vero in devištvo, pa je na dan 21. oktober nastavljen god sv. Uršule in se vse do dandanes slavi kot praznik svete Uršule in devic (tovarišic).
Od leta 1570 pa tudi pri nas, na Uršlji gori, stoji cerkev Svete Uršule in tovarišic; slednja beseda je vsaj pri nas očitno vendarle bila bolj moralistično sprejemljiva kot, da bi si zvedavi verniki tistega časa zamišljali, kako - uspešno (?) - so se »device« branile.
3) »Tovariši« na sodnijah 16. stoletja:
LETO 1563: V arhivih grofa Attemsa v Podgori (Gorica) je brati o sodni imovinski pravdi, ki je tega leta tekla zoper nekega Dominika in »tovariše«.
4) Zveličani Trubarjevi »tovariši«:
LETO 1564: Primož Trubar je izdal svojo knjigo »Cerkovna ordninga«, kjer stoji v poglavju »Od tiga perviga shtuka…«:
»…človik, kateri hoče izveličan biti, ta isti mora le-te prave božje cerkve en vud inu tovariš (izv.: touarish) biti. Inu le-tu je vseh pravih vernih v nih nadlugah velik trošt, da per obeni drugi veri ne v obenim tovarištvi (izv.: touarishtui) inu zbrani tiga izveličani nej… samuč v le-tej cerkvi, v le-tim tovarištvi (izv.: touarishtui)…«
(vir: knjižnica Kondor, MK Ljubljana 1975; str. 9, prenesel iz bohoričice Franc Drolc)
Zanimivo, da prevod »Cerkvenega reda« iz leta 2014 (založba SRC SAZU) izraz »tovarištvo« nadomešča (osiromaši?) z »občestvo«, samega izraza »tovariš« pa se le ne dotika.
5) Izraz »tovariš« v drugih jezikih:
✶ Najbrž vsa ljudstva in vsi jeziki že od svojih začetkov poznajo ta izraz in njegov nepogrešljivi pomen. Dandanes denimo »šok« (albansko), »kamarada« (baskovsko, katalonsko, bolj ali manj podobno francosko, korziško, irsko, velško, angleško, nemško…), »soudruh« (češko), »felagi« (islandsko), »toveri« (finsko), »compagno« (italijansko), »towarzysz« (poljsko), »tongzi« (kitajsko), »(ai)rafiq« (arabsko), »umngane« (zulu), »mwenzetu« (svahili), »hoa« (maorsko)…
Angleški izraz »company« (slovensko: družba idr) je nastal preko stare francoske besede »compagnie« (iz leta 1150), le-ta iz še starejše latinske besede »companio« = “nekdo (tisti), ki jé(do) kruh s teboj«. »Com« = s/z, »panis« = kruh. In Jezus je res na zadnji večerji tovariško jedel kruh skupaj s svojimi učenci (= kompanjoni, apostoli…). No ja, res so pili tudi vino, a to je že bolj zamolčan nauk.
LETO 1885, ZDA: Mark Twain – roman »Adventures of Huckleberry Finn (Tom Sawyer's Comrade)« oz. »Prigode Huckleberryja Finna (tovariša Toma Sawerja)«.
✶ »Naša« beseda »tovariš« izhaja iz praslovanščine, a izvirno je to menda staroturški izraz »tavar ishchi« (»nekdo, ki se ukvarja z bogastvom«, blagom), odtod tudi besede tovor, tovoriti, tovorjenje, kar je običajno skupno početje.
6) Dvojezični »tovariši« 17. stoletja:
LETO 1607: V Vidmu je izšel italijansko-slovenski slovar fratra Gregoria (Gregorio Alasia da Sommaripa, 1578-1626), ki je ob službovanju v Devinu naletel na zanj nov jezik okoličanov.
V tem slovarju je najti italijansko besedo »copagnia« (tiskovna napaka: pravilno »compagnia«) za slov. »touaristuo« (= dandanes »tovarištvo«), ali »drusba« ter »compagno” za slov. »touaris« (= dandanes »tovariš«).
7) Turizem in »tovariši« 17. stoletja:
LETO 1661: hrvaška plemkinja in pesnica Ana Katarina Frankopan por. Zrinska (1625-1673) je priredila molitvenik (iz nemščine) in ga v Benetkah izdala (v nekakšni tedanji hrvaščini) z naslovom »Putni tovarus« (slovensko: »Potni tovariš«). Kasneje (1687, 1715) je bil tiskan tudi v Ljubljani.
Z uvodnimi naslovnimi opombami:
- »…vnogimi lipimi, nouimi i pobosnimi molituami iz nimskoga na heruaczki jezik isztomachen i
spraulyen po meni groff Frankopan Catharini goszpodina groffa Petra Zrinszkoga hisnom
touarussu«. Avtorici je torej njen mož bil hišni tovariš.
- »Peruich szada u stampi na suit dan, i vnogim pobosnim lyudem na vsivanie i touaristuo,
vdilyen.«
8) Katoliški »tovariši«:
✶ OKOLI LETA 1742-1745: župnik iz Sp. Tuhinja F.M. Paglovec (1679-1759) je izdal katekizem »Zvesti tovariš« (Suesti tovarsh enga sledniga Christiana...).
✶ Leto 1820: v Franciji (Amiens) so ustanovili red zvestih tovarišev Jezusa (FCJ), ne prvi z ravno takim prijaznim nazivom.
✶ Sredi 19. stol. so pri nas izraz »tovariš« in njene izpeljanke uporabljali tudi duhovnik in pesnik Matija Ravnikar - Poženčan (1845), škof in pesnik A.M. Slomšek (1846), duhovnik Blaž Potočnik (1847)…
✶ LETO 1854: Slovenski profesor bogoslovja v Gorici je napisal in izdal molitvenik (mali bestseller v več izdajah) za naslovom »Tovarš pobožnega kristjana«.
✶ LETO 1900: Sicer konzervativni »Primorski list« (=«PL«) iz Gorice je celo nekje izbrskal, da je dobri možak in svetnik Hieronim (4./5. stol.) v nekem vzgojnem pismu poznal izraz »tovarišice« za mlada odraščajoča dekleta v zdravem domačem okolju.
✶ ZAČETEK 20. STOL:: V Ameriki je slovenski škof Baraga bil obkrožen z drugimi duhovniki in škofi, med seboj »tovariši« (po »Edinosti« Trst, 1901).
✶ Pri nas se pisno in ustno, naslavljajo s »tovariši« denimo svečeniki (»Edinost« Trst 1903), člani krščansko-socialnega in izobraževalnega društva v Trstu (»PL« 1907).
✶ V »Primorskem listu« iz Gorice (1909) pozivajo »tovariše in tovarišice« (takrat še v tem vrstnem redu) na Brezje poklonit se nebeški Materi Mariji.
✶ LETO 1912: Slovenski katoliški narodni abiturienti (dandanes bi rekli »maturanti«) javno pozivajo vse »tovariše abituriente« na slavnostno dvodnevno zborovanje v Kamnik, z referati in sveto mašo (»Novi čas« 1912). Referat je imel tudi tovariš Narte Velikonja (1891-1945).
✶ LETO 1914: (avgust) Ob pričakovanju bližnje 1. svetovne vojne in vojne morije je v konzervativnem časopisu »Slovenec« iz Ljubljane opaziti naredbo vojnim kuratom in njihovim rezervnim »tovarišem«, kako s poenostavljenim postopkom pospremiti vojaka k »ljubemu Bogu«.
✶ Že novembra 1914 poročajo v goriškem »Novem času« visokošolci, da je v vojni padel njihov »tovariš«, sicer »boritelj za katoliška narodna načela« in član »slovenskega akademskega katoliškega društva DAN v Pragi«.
✶ Časopis »Goriška straža« (Gorica 1920) navaja dan 17. februar kot god Donata in tovarišev.
A v koledarju RKC je najti več takih navez, denimo sv. Bruno in tovariši (1084), sv. Mansuet in tovariši iz Aleksandrije, sv. Honorat in tovariši, sv. Evagrij in tovariši, sv. Fruktuoza in tovariši, sv. Aleksander in tovariši iz Noyona, sv. Mappalik in tovariši, sv. Gaj in tovariši, sv. Memorij in tovariši, sv. Evgen in tovariši iz Kapakodije, blaženi Frančišek od Svete Marije in tovariši, sv. Kancijan in tovariši (v Kranju cerkev s tem nazivom od zač. 15. stol.), sv. Pavel Chen Čang-pin in tovariši…
✶ LETO 1920: V konzervativnem »Slovencu« (10.9.1920) nek bogoslovec poziva »tovariše«, katoliško misleče akademike, na ustanovni občni zbor Litijske podružnice SDZ, nekdo drug pa »tovariše« akademike (= študente) na proslavo 70-letnice škofa Mahniča v ljubljansko Alojzevišče na sv. mašo - »tovarišice« akademičarke (= študentke) pa izločevalno kamkoli, le sem ne smejo.
✶ LETO 1921: V »Slovencu« (LJ 1921) je poobjavljen klic čislanega duhovnika in dr. teologije, pokojnega Janeza Evanglista Kreka (1865-1917): »Tovariši! Tovarišice! Pričeti moramo, to je vsa skrivnost«. Ni se jim zdelo provokativno.
✶ LETO 1924: V ljubljanski škofiji so jeli izdajati četrtletno glasilo »Voditelj« (»Škofijski list«, Lj 1924), ki naj bi bil med drugim »tovariš« voditeljem ljubljanskih Marijinih družb.
✶ LETO 1937: Ljubljanski škof (od 1930) G. Rožman (1883-1959, ZDA) je izdal škofijski list (2.8.), v katerem se je ob smrti predhodnika, knezoškofa (1898-1930) A. B. Jegliča (1850-1937), zahvalil episkopatu Jugoslavije in sosednjim škofijam, ki so »v bratski ljubezni z molitvijo in cerkvenimi opravili počastili spomin na svojega zglednega tovariša«.
✶ LETO 1938 (okt.): Glasilo Akademskega kluba Straža iz Ljubljane vabi »tovariše - novince« na vpis v ta klub (na Semeniški). Takrat še nič (zaukazano) moteče, čeravno je bil »Straža« katoliški akademski klub študentov ljubljanske univerze z radikalno katoliško usmeritvijo, celo pod idejnim vodstvom bogoslovnega pisatelja, teologa… dr. Lamberta Ehrlicha.
Le-ta je med drugim za večno «zaslovel” aprila 1942 s svojo ovaduško spomenico italijanskim okupacijskim oblastem v Ljubljani, pa taista oseba (L.E.) dandanes ima (od Njegove eminence kardinala F. Rodeta blagoslovljeni) doprsni kip, ki si ga je od maja 2002 mogoče ogledovati na teološki fakulteti v Ljubljani.
Taista »Straža« se je (23.2.1939) ubadala z razlikovanjem med pojmoma «prijateljstvo« in «tovarištvo«. In dovolj pravilno tolmači, naj bi prvo «prisrčno« povezovalo individualno (brez nekega namena ali cilja), drugo pa neko skupino (z nekim namenom, ciljem…).
A se «Straža« vseeno (namerno) moti, saj noben od teh dveh pojmov ne more “stati in obstati« individualno, brez še nekoga drugega.
In takratna moralistična «Straža« komaj verjetno priporoča med študentom in študentko le tovarištvo, ne (nemoralnega) prijateljstva (!!!). Narobe svet!
✶ junij 1940, Ljubljana: člani Akademske zveze so se ob tretji obletnici smrti nekega ubitega «tovariša« (R.D.), člana katoliškega kluba «Danica«, zbrali v stolnici na sveti maši zadušnici za pokojnim «tovarišem«. Nato je govornik (Lambert Ehrlich!?) ob grobu pri sv. Križu «očrtal podobo rajnkega tovariša«, pa še zmolili so «za pokoj duše padlega tovariša«. O čemer vse je podrobno, zoper demenco zgodovine, poročal ljubljanski «Domoljub«.
V stolnici so sveti maši za tem padlim akademikom (tj. študentom) - «tovarišem« prisostvovali tudi ministra Kraljevine Jugoslavije dr. A. Korošec (1872-1940, BG) in dr. M. Krek (1897-1969, ZDA) ter ban dr. M. Natlačen (1886-1942, LJ).
✶ avg. 1940, LJ: Revija «Katoliška akcija« mirno poroča o katoliških predavanjih v Kranju, kjer so pozivi na edinost «potekali v lepi tovariški skupnosti«. Katoliško akcijo je pri nas ljubljanska škofija (škof Jeglič) ustanovila leta 1928, od 1936 (a le do 1945) pa je postala samostojna in elitna ofenzivna organizacija za krščansko prenovo življenja.
✶ LETO 1958: V novozgrajeni župnijski cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (Bežigrad) je freska teh dveh slovanskih svetnikov (ki so fašizmu šla na živce) z velikim napisom «GLEJ BRAT TOVARIŠA SVA BILA…«.
✶ LETO 2015: V Delu od 5.6.2015 je izšel članek »Vse župnije v tovariško reševanje cerkve.«
Gre za novozgrajeno košaško cerkev (Nadškofija Maribor), katera naj bi šla v stečajno prodajo družbe SCT, po besedah župnika Igorja Novaka pa naj bi vse župnije ipd zbrale denar (656.466 eur dolga) za odkup.
✶LETO 2022 (dec.): V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so predstavili knjižno delo »Jezoš, tovariš moj«: mali katoliški molitvenik za lüdstvo med Müjrof pa Rabof.
9) »Tovariši» kot zgled:
Za - ob evropski pomladi narodov - prebujene ljubljanske »Kmetijske in rokodelske novice« (1848) pa se človek, kako biti gospod, le »v šoli in med dobro tovaršijo nauči«.
10) »Tovariši» že v 19. in 20. stol. vsepovsod:
✶ Za taiste takrat pragmatično bolj poudarjeno rodoljubne ljubljanske »Novice« so si med seboj »tovariši« tudi odvetniki, šolarji (1852), vojaki (1853), spremljevalci ženina na poroki (1854), gozdarji (1856), štajerska ženitovska pesem z Jezusom kot »tovaršem« (1859), G. Garibaldi je s svojimi tovariši bojnimi poveljniki z orožjem združeval Italijo (1860), pripadniki ljubljanskega Južnega sokola (1865), … Pa celo vera je zvesta tovarišica (1862).
✶Tovariši so si tudi poslanci na Dunaju za ljubljanske »Novice« (1861, tudi še 1881) in tržaški »Slovenski Primorec« (1868), enako poslanci v goriškem zboru (1868), tovariši so mašniki iste generacije (»Soča« Gorica 1889; »Primorski list« Gorica 1893…), dunajski kočijaši in dunajski ministri, pa zdravniki, železničarji (»Domoljub« Lj 1897), enako mornarji (»Rodoljub« LJ 1897), štajerski nemški veleposestniki (»Edinost« Trst 1897), domobranci, notarji (»Rodoljub« 1897), ljubljanski visokošolci (»Ed.« 1898), zavedne Slovenke v Devinu (»Edinost« Trst 1898), šolarke (»Domoljub« 1898), delavci v tržaški tovarni (»Edinost« 1989)…
✶ LETA 1899-1900: Tovariši so si bili celo člani habsburške vlade na Dunaju, vsi na shodu krščansko-socialnih delavcev v Ljubljani, slovenski pekovski delavci v Trstu (»Edinost« 1899), gospodje-tovariši (!), slovenski kmetje, gorenjski kolesarji (»Domoljub« 1899), slovenski novinarji, celjski notarji in odvetniki, deželni poštarji v Avstriji, avstrijski vojaški rezervisti in vojaki (»Edinost« 1900)…
✶ LETA 1905-1907: »Tovariši« so tudi tajniki uradov na Slovenskem (»PL« Gorica 1905), slovenski akademiki - tj. študenti - na Dunaju (»Soča« Gorica 1907).
✶ LETO 1914: Januarja tega leta vabi z oglasom v »Slovencu« društvo c. kr. davčnih uradnikov vse svoje »tovariše« na občni zbor v Ljubljano.
✶ Maja 1914 društvo slovenskih profesorjev še brezskrbno vabi v »Slovencu« »gg. tovariše« na gostilniško srečanje v Narodni dom.
✶ LETO 1919: S »tovariši« so se na Slovenskem naslavljali ljubljanski bogoslovci, društvo slovenskih profesorjev – romanistov, odvetniki, srednješolski učitelji risanja, železničarji, Zveza služkinj - skupina Krekove prosvete, Zveza vojnih invalidov, člani častniškega zbora artilerijskega polka dravske divizije… (»Slovenec« 1919).
✶ LETO 1920: »Tovariši« so si tudi slovenski akademiki, gasilci, poslanci… (“Slovenski narod« Lj 1920).
✶ V letih 1924-1941 je v Ljubljani izhajalo glasilo Slovenskega trgovskega društva Merkur «Trgovski tovariš« (Ljubljana, Celje in Maribor). To stanovsko društvo so leta 1900 osnovali slovenski trgovski nastavljenci, kar bolj razloži naziv bodočega glasila.
11) Zgodovinske osebnosti in »tovarištvo«:
✶ LETO 1897: Napoleonovi generali so med seboj bili tovariši, vsaj za ljubljanski »Domoljub« iz tega leta.
✶ LETO 1899: Celo sam habsburški cesar Franc Jožef II. je ob tragičnem anarhističnem umoru svoje žene cesarice Sissi (1898) o njej govoril kot o »tovarišici življenja« (»Domoljub« 1898).
Nadaljevanje zapisa tukaj ...
(zbral: Igor Mravlja - Slovenija, febr. 2026. Besedilo ne izraža nujno mnenja uredništva in bo lektorirano naknadno.)