Zadnje novice

Vse od Društvu

Sestanek članic Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij - KoDVOS pri ministru za obrambo mag. Mateju Toninu

Dne 13.aprila 2021 je v Ljubljani na Ministrstvu za obrambo potekal redni letni sestanek članic KoDVOS z ministrom za obrambo mag. Matejem Toninom in njegovimi strokovnimi sodelavci, ki pokrivajo področje veteranskih organizacij. Uvodoma je minister predstavil svoje sodelavce, ki bodo delali v na novo ustanovljenem Direktoratu za vojaško dediščino, ki bo sistemsko skrbela za to področje na Ministrstvu za obrambo. Poleg tega je minister prikazal še dinamiko plačil za delovanje članic KoDVOS v letu 2021 in zagotovil, da bodo ta sredstva dodeljena v skladu s prejetim planom izplačil.

Članice KoDVOS so ministru predstavile problematiko delovanja njihovih organizacij. Kot predsednik Društva TIGR Primorske je Gorazd Humar  izpostavil vprašanje predloga o določitvi 13. maja za državni praznik in stališče našega društva, ki je sicer bilo javno objavljeno v obliki odprtega pisma. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje prerazporeditve določenih sredstev namenjenih s strani ministrstva za delovanje društva na način, ki bi bolj ustrezal dejanski porabi sredstev.

Društvo TIGR Primorske pri predsedniku Državnega zbora

Dne 30. marca 2021 je predsednik Državnega zbora Igor Zorčič sprejel delegacijo Društva TIGR Primorske, ki so jo sestavljali Gorazd Humar kot predsednik društva, Jadranka Šturm Kocjan in dr. Savin Jogan. Pobudo za ta sestanek je dalo Društvo TIGR Primorske. Tema sestanka je bil predlog, ki ga je  predsedniku Državnega  zbora poslala skupina poslancev SNS – Slovenske nacionalne stranke in s katerim so predlagali, da bi 13. maj postal nov državni praznik, ki naj ne bi bil dela prost dan. Svoj predlog je SNS utemeljevala s tem, da je 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici  potekal prvi oboroženi spopad z okupatorjem po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije (in ne po njeni okupaciji oz. napadu nanjo 6.aprila 1941), kot je SNS v svojem pismu navedla. Naše društvo je sicer že kmalu po tem, ko je pobuda SNS za novi praznik prišla do predsednika Državnega zbora napisalo odprto pismo tako predsedniku Državnega zbora Igorju Zorčiču kot tudi vsem poslankam in poslancem državnega zbora, v katerem je s podatki pridobljenimi od Inštituta novejše zgodovine in z nizom zgodovinskih dejstev, ki jih je zbral in uredil dr. Savin Jogan, vse seznanilo z mnenjem našega društva o pobudi SNS za novi praznik 13. maj. V odprtem pismu smo se distancirali od pobude SNS z navedbo, da ta pobuda ne temelji na ugotovitvah zgodovinske stroke, saj pobudi ni bilo priloženo nikakršno dodatno gradivo.

Predsedniku Državnega zbora smo v polurnem razgovoru predstavili naše stališče  z navedbo, da bi bili v društvu sicer veseli državnega praznika, ki bi spominjal na junaško obdobje tigrovskega gibanja, a ne s tako neustrezno utemeljitvijo kot jo je prikazala SNS. V pogovoru smo predsedniku Državnega zbora omenili, da bi za državni praznik bil veliko bolj primeren datum 6. september 1930, ko so bili ustreljeni bazoviški junaki. Tak praznik bi imel veliko več združevalnih elementov, saj bi z njim pritegnili tudi Slovence na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Poleg tega pa je 6. september lani v Bazovici pritegnil veliko pozornost javnosti z udeležbo in poklonom predsednikov dveh sosednjih držav bazoviškim žrtvam. Tako bi prazniku poleg spominskega karakterja dodali še povezovalno komponento. V pogovoru smo tudi poudarili, da ne želimo, da postane tragičen dogodek, ki se je zgodil 13. maja 1941 na Mali gori  predmet politične trgovine med posameznimi političnimi strankami.

Predsednik Državnega zbora nas je obvestil, da je predlog SNS že šel v skupščinsko proceduro po hitrem postopku, kot je to zahtevala SNS. Predlog o prazniku bo obravnavan v začetku meseca maja na Odboru za delo in če bo ta odbor predlog odobril,  bo le ta šel še na odločanje z glasovanjem v skupščini.

V zvezi s pobudo SNS za nov državni praznik 13. maj smo se želeli pogovoriti tudi s podpisniki pobude in s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem Plemenitim in mu napisali pismo s pobudo za skupno srečanje na dan , ko bomo v parlamentu pri predsedniku Državnega zbora. Na naše pismo s pobudo za skupni sestanek nismo s strani SNS dobili nikakršnega odgovora.

 

Gorazd Humar

31.3.2021

V spomin dr. Cvetku Vidmarju (1932 – 2021)

Dne 24. marca 2021 smo se na pokopališču v Braniku poslovili od dolgoletnega in uglednega člana Društva TIGR Primorske dr. Cvetka Vidmarja iz Nove Gorice. Slovesa od Cvetka pred samim pogrebom smo se udeležili številni predstavniki našega društva in v spremstvu našega praporščaka Bojana Orešnika. Dr. Cvetko Vidmar je bil izjemen poznavalec tigrovske zgodovine in zgodovine tiste uporniške Primorske, ki je znala s svojimi junaškimi dejanji Primorsko po letu 1945  in dogodkih takoj zatem spet vključiti v slovensko državno jedro. Tudi to povojno in za Primorsko prelomno dejanje je bilo predmet preučevanja dr. Cvetka Vidmarja, plod teh njegovih raziskav pa je zabeležil v svoji zadnji izdani knjigi.

Ob samem slovesu smo se od dr. Cvetka ob grobu poslovile tudi tri primorske rodoljubne in veteranske organizacije. Govor je v imenu vseh prebral Boris Nemec iz Šempetra pri Gorici. Veliko podatkov o življenju in delu dr. Cvetka Vidmarja je poleg njegove hčerke Maje Vidmar ob tem prispeval tudi naš član in Cvetkov sokrajan dr. Savin Jogan. Najpomembnejši izvlečki iz govora Borisa Nemca o življenju in delu dr. Cvetka Vidmarja so navedeni v tekstu v nadaljevanju.

Gorazd Humar

 

Dr. Cvetko Vidmar

Cvetko Vidmar se je rodil v Braniku, tedaj Rihemberku, 25. avgusta 1932 mami Silvi in očetu Maksu. Že v mladosti je izkusil težke socialne krivice ter brutalnost fašizma. Še ne dvanajstletnega otroka so ga skupaj s staro mamo Francko nemški okupatorji 15. februarja pregnali v Nemčijo ob maščevalnem skupinskem izgonu vaščanov Branika in Komna. Mali Cvetko je moral v Nemčiji prisilno delati na kmetiji v vasi Leerstteten pri Nürnbergu. K sreči sta s staro mamo preživela, a povratek iz izgnanstva na uničene domove v Braniku je bil ponovno huda življenjska preizkušnja. Leta povojne obnove so zahtevala velika odrekanja. Vsi ti travmatični dogodki so mladega Cvetka oblikovali v izjemno trdno in socialno občutljivo ter pravično osebnost. Inteligenten fant je zaključil gimnazijo v Šempetru pri Gorici in leta 1956 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Po študiju je služil vojaški rok v Bileči in se vključil v mednarodno aktivnost OZN v okviru  jugoslovanskega bataljona  v mirovni  misiji na Sinaju.

Kot mlad diplomant se je odzval klicu Goriške, ki je hudo potrebovala mladih in zavzetih kadrov za izgradnjo novega regionalnega središča kot posledico izgube Gorice. Hitra povojna rast Nove Gorice v novo upravno, izobraževalno in gospodarsko središče je rezultat tudi družbenih funkcij in znanja, ki ga je mladi pravnik nesebično razdajal za skupno dobro. Leta 1957 je postal tajnik Okrajnega ljudskega odbora v Novi Gorici, kjer je bil do ukinitve okrajev leta 1961.

Cvetko je leta 1961 postal tajnik skupščine občine Nova Gorica in to vse do leta 1973, ko je prevzel odgovorno nalogo direktorja Projekta - načrtovalca urbanističnega razvoja Nove Gorice in celotne občine. Od leta 1976 do leta 1978 je bil družbeni pravobranilec samoupravljanja, branilca sistema, ki je delavca povzdignil v odgovornega subjekta gospodarskega razvoja in sprostitve vseh komponent človeškega kapitala in ustvarjalnosti v dobrobit vseh nas. Izjemne sposobnosti Cvetka so opazili tudi širše v Sloveniji in tako so ga leta 1978 imenovali za republiškega svetovalca Izvršnega sveta Skupščine SRS. V letih 1980-84 je opravljal izjemno odgovorno funkcijo generalnega tajnika Predsedstva SRS. Nato se je vrnil na Goriško in se zaposlil v Salonitu Anhovo.

Cvetko ni le opravljal zahtevnih družbenih funkcij, ampak je svoje znanje tudi teoretično stalno izpopolnjeval. Po magisteriju je leta 1986 postal doktor pravnih znanosti z zagovorom disertacije z naslovom Družbeni dogovor v teoriji in praksi.

Leta 1990 je postal Cvetko član Izvršnega sveta Skupščine Občine Nova Gorica. Tu je dočakal zgodovinske spremembe družbenega sistema in v desetdnevni vojni za Slovenijo je imel pomembne zadolžitve. Postal je član Zveze veteranov vojne za Slovenijo. V samostojni Sloveniji je vse svoje vsestranske talente in ustvarjalnost usmeril v angažiranost v civilni družbi.

Junija leta 1991 je bil soustanovitelj prvega Slovenskega društva izgnancev na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer se je zbralo 8.000 slovenskih izgnancev. Že naslednje leto je v Novi Gorici ustanovil Društvo izgnancev severne Primorske in bil pobudnik, da so društvo ustanovili tudi v Braniku in Komnu, od koder je nemški okupator pregnal vaščane v Nemčijo. Na podlagi temeljitega raziskovalnega dela na področju slovenskega izgnanstva je napisal brošuro o primorskih izgnancih in internirancih, ki je izšla leta 2017.

Zvestoba in ljubezen do rojstnega Branika je botrovala njegovemu predsedovanju uredniškega odbora, ki je izdal dva zbornika z naslovom Kronika Rihemberka - Branika.

Zaradi njegovega izjemnega dela za izgnance med drugo svetovno vojno na Primorskem, so mu člani Društva izgnancev Severne Primorske leta 2018 podelili priznanje častnega predsednika društva. 

Predsednik društva TIGR Primorske Gorazd Humar je ob Cvetkovi smrti zapisal: Dr. Cvetko Vidmar je bil član Društva TIGR Primorske od ustanovitve društva leta 1994 naprej. Aktivno je deloval kot član upravnega odbora Območne enote Goriška. Zelo pomembno je njegovo delo pri sistematičnih raziskavah delovanja tajne protifašistične organizacije TIGR v Rihemberku oz. Braniku, saj je o tem leta 2000 izdal knjigo. Cvetkovo poznavanje primorske uporniške zgodovine 20. stoletja je bilo v društvu vedno zelo cenjeno, saj je bil Cvetko zavezan objektivni zgodovinski resnici, ki se ji ni nikoli izneveril.

Zveza borcev NOB Nova Gorica se ga spominja kot svojega člana, ki je bi že kot fantič žrtev okupatorjevega nasilja, in kot zvestega prijatelja. Dr. Cvetko Vidmar je bil aktiven v raznih odborih in komisijah, predvsem pa kot član komisije za zgodovinopisje. Leta 2015 mu je ZZB Slovenije za vrednote NOB podelilo zlato plaketo za življenjsko delo.

Po nastanku države Slovenije je politika opustila nadvse uspešen sistem policentričnega razvoja Slovenije ter vedno bolj centralizirala vse družbene, politične in gospodarske funkcije v Ljubljani. Cvetko je bil med daljnovidnimi osebnostmi, ki so se zavedali, da taka politika pomeni siromašenje Nove Gorice kot mesta in občine ter celotne goriške regije. Tako je Cvetko skupaj z najodgovornejšimi kolegi, Joškom Štrukljem, Rudijem Šimcem, Sergijem Pelhanom in številnimi drugimi leta 1994 ustanovil Forum za Goriško - Združenje za preporod Goriške. Osrednji cilj združenja je bila ustanovitev Goriške pokrajine s sedežem v Novi Gorici.  Cvetko je bil v društvu izredno dragocen poznavalec lokalne samouprave in na njegove številne pobude je Forum za Goriško naslovil pisne pozive na Vlado RS, Državni zbor RS in predsednika RS za ustanovitev pokrajin v Sloveniji. V zadnjih dveh desetletjih se je Cvetko še posebej angažiral za povrnitev k policentričnemu razvoju Slovenije, ki bi zagotavljal enakomerni razvoj celotne države. Pomembno podporo je Cvetko zagotavljal tudi ministru za kulturo Sergiju Pelhanu za izgradnjo Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici.

Leta 2009 pa je Cvetko izdal izjemno dragoceno  knjigo z naslovom: »Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja« z orisom Zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947.

V jeseni življenja je imel Cvetko končno čas, da se je še bolj posvetil svojim ljubim vnukinjam in vnukom. Skupaj z njimi se je iz številnih zanimivih pripovedi  rodila obljuba, da jim bo v spomin zapustil knjižno pripoved: Kako je bilo, ko si bil še majhen? Knjigo je ravnokar uspel dokončati, hčerkam ostaja samo obveza, da bo dočakala tiskanje.

Dragi Cvetko, v imenu omenjenih društev, organizacij, družbenih in političnih ustanov ter številnih posameznikov, ki smo te neskončno cenili, ti izrekam izjemno hvaležnost za vse tvoje dragocene prispevke k našemu skupnemu družbenemu in ekonomskemu razvoju Slovenije in še posebej tvoje priljubljene Goriške. Prav Goriški si posvetil neizmerno skrb za njeno prihodnost.

 

Boris Nemec, Forum za Goriško

Gorazd Humar, Društvo TIGR Primorske

Dora Levpušček, Društvo izgnancev S. Primorske

ZZB za vrednote NOB, Nova Gorica

…….

…..

 

 

 

 

 

Strunjan - spominska slovesnot ob 100. obletnici poboja otrok

V petek, 19. marca 2021, je bila v Strunjanu spominska slovesnost ob 100. obletnici krvavega zločina, ko so razjarjeni fašisti, ki so se vračali iz Istre v Trst, z vlaka streljali na otroke, ki so se igrali ob progi. Dva otroka, Renato Brajko in Domenico Bartole, sta takoj obležala mrtva, pet jih je bilo ranjenih, trije otroci so ostali invalidi vse življenje. Zločinski poboj otrok ni bil nikoli raziskan, zanj in za ranjene otroke ni še nihče odgovarjal, nihče se ni opravičil ali dal odškodnino prizadetim družinam. Šlo naj bi le za "nesrečen slučaj", kot je takrat zapisalo Ministrstvo za finance Kraljevine Italije. 

Slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik republike Borut Pahor, ki je poudaril, "da je bilo streljanje na otroke grozljiva in osupljiva objestnost, ki je ostala povsem nekaznovana" in dodal, da "gre za pomembne zgodovinske lekcije za sedanjost in prihodnost, ki je ne smemo pozabiti. Zato so bila v zadnjem času storjena pomembna simbolna in stvarna dejanja tudi na najvišji državni ravni med Italijani in Slovenci na obeh straneh meje v stremljenju po medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in iskrenem prijateljstvu ter trajnem miru v evropskem duhu."

Vence k spomeniku žrtvam fašističnega nasilja so poleg predsednika Boruta Pahorja položili še župan Občine Piran Đenio Zadković, predsednik ZZB Občine Piran Bojan Česnik in v imenu Društva TIGR Primorske Jadranka Šturm Kocjan. Med prapori je bil tudi prapor Društva TIGR Primorske, ki ga je nosil Bojan Orešnik.

Danes smo vsem poslankam in poslancem v Držvanem zboru Republike Slovenije poslali pismo z našim stališčem o predlogu novega državnega praznika. Hkrati pa smo to stališče kot odprto pismo poslali tudi vsem nacionalnim medijem. O našem stališču smo danes obvestili tudi predsednika republike Boruta Pahorja.

 

STALIŠČE DRUŠTVA TIGR PRIMORSKE

O PREDLOGU NOVEGA DRŽAVNEGA PRAZNIKA

 

 

Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci Državnega zbora RS

 

Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske (skrajšano: Društvo TIGR Primorske) je v Republiki Sloveniji edina registrirana nevladna organizacija, katere naloga je negovanje tradicij in spomina na protifašistični boj primorskih Slovencev v obdobju med obema svetovnima vojnama. Društvo TIGR Primorske si tudi prizadeva, da bi po letih zamolčanosti tigrovcem priznali njihovo vlogo in pomen znotraj antifašističnega boja in ga zgodovinsko pravično ovrednotili. Prav tako si prizadevamo za sodno rehabilitacijo  štirih ustreljenih slovenskih antifašistov leta 1930 v Bazovici, Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča, ki so za Republiko Italijo uradno še vedno »teroristi«.

 

Ker je imel tigrovski boj en sam motiv – to je boj proti fašizmu in ohranjanju slovenskega jezika in ni imel izrazitega  političnega ozadja, se tudi v našem društvu trudimo spoštovati ta načela tigrovcev, zato je naše glavno vodilo, da ne želimo vplivanja nobene politične stranke na naše delovanje. Prav tako ne želimo, da bi spomin na dejanja tigrovcev postal predmet preigravanja na političnem prizorišču, posebej kadar predlogi, kot ga je v parlamentarno proceduro predala stranka SNS, ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom.

 

Letos bomo namreč beležili 80. obletnico spopada treh tigrovcev na Mali gori pri Ribnici, ki se je zgodil 13.5.1941 in v katerem je umrl vojaški vodja organizacije TIGR Danilo Zelen.

Poslanska skupina SNS je, kot smo bili obveščeni iz medijev, marca letos vložila v parlamentarno proceduro predlog za dopolnitev Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji tako,  da se seznam državnih praznikov dopolni še z enim prazničnim dnem, poimenovanim »dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh«. Pred tem je podoben predlog Državnemu svetu podal državni  svetnik Branko Tomažič (2. 9. 2020).

Vsaj kolikor nam je poznano, nobeden od obeh predlogov ni utemeljen in podprt z zgodovinsko dokazanimi dejstvi.

Omenjeni predlog   stranke SNS predvideva, da bi se  s praznovanjem novega praznika  poudaril tudi pomen borcev organizacije TIGR pri bojih zoper okupatorja med drugo svetovno vojno. S predlogom zakona se želi 13. maj obeležiti kot dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh po okupaciji leta 1941. To je res bil oborožen spopad z okupatorjem, ne pa organiziran napad na okupatorja, kot se ta dogodek želi večkrat napačno prikazati. Padli tigrovec Danilo Zelen pa da je bil sploh prvi Slovenec, ki je padel v boju z okupatorjem po okupaciji na slovenskih tleh.

To določanje prvenstva pa je vprašljivo tako glede spopada samega kot tudi žrtev. O tem prepričljivo govore ugotovitve zgodovinarjev in izjave pričevalcev. 

Zgodovinar T. Ferenc (Izbrana dela  1, str. 111) najprej navaja nemško poročilo o nemškem prodoru v Prekmurje 6. aprila 1941, ki govori o 300 ujetnikih in 25 do 30 mrtvih ter 20 ranjenih na jugoslovanski strani;  konkretno pa govori o streljanju Nemcev na skupino vojakov kraljeve armade in civilistov (ki so jih šteli za verjetno preoblečene vojake) pri Veržeju: navaja imena treh padlih civilistov, med tremi ranjenimi  vojaki pa sta dva pozneje podlegla ranam. 

Omeniti velja tudi bitko skupine slovenskih prostovoljcev z nekaj graničarji proti prodirajočim italijanskim vojakom pri Gozdu Martuljku  9. in 10. aprila 1941, ki je trajala od zgodnjega popoldneva do zore naslednjega dne; pripadnikom bataljona Val Toce se  je  kasneje pridružila tudi topniška enota. Obe strani pa sta metali tudi ročne bombe. Po italijanskih ocenah je šlo za najhujši spopad celotne invazije (Cuzzi, L.: Occupazione Italiana della Slovenia, str. 21).  Rezultat: 4 mrtvi in 7 ranjenih med Italijani (M. Mikuž: Oris zgodovine NOB, 1, str. 60). Na naši strani je z imenom označena ena žrtev (graničar M. Djukić; vir F. Konobelj,  Jesenice do leta 1941, str. 353),  za zelo verjetne padle med prostovoljci pa žal ni podatkov.

V zvezi s pojasnjevanjem  omenjene pobude smo se obrnili za pomoč tudi na Inštitut novejše zgodovine (INZ), kjer so pripravili projekt o smrtnih žrtvah II. svetovne vojne na Slovenskem. Iz podatkov, ki so nam jih poslali (29. 9. 2020) izhaja, da je bilo na Slovenskem v obravnavanem obdobju, od napada okupatorskih sil 6. aprila do 12. maja 1941 (torej do spopada  na Mali gori), med pripadniki kraljeve vojske oziroma njenih razpuščenih enot 105 žrtev, o katerih so znani podatki o kraju smrti. K tem je treba dodati še tiste padle – 18, pri katerih ni naveden točen kraj smrti (očitno pa je bilo to na slovenskem ozemlju) in število padlih slovenskih pripadnikov kraljeve armade v drugih predelih jugoslovanske države – 68 (torej skupaj 191). Ni pa tudi podrobnih podatkov (ali je šlo za vojake ali civiliste) za  dodatnih 50 umrlih, med njimi so bili lahko preoblečeni vojaki, pa tudi upirajoči se civilisti (prostovoljci). Razen teh sta bila po podatkih INZ med smrtnimi žrtvami  v tem obdobju tudi 102 civilista.

Ocena o prvi smrtni žrtvi med Slovenci  v spopadu 13. maja 1941 na Mali gori je torej brez trdne podlage, pri čemer seveda ne zanikamo teže in tragičnosti tega dogodka za tigrovsko stran. Prav tako je sporna tudi navedba o prvem spopadu po okupaciji Slovenije 6. aprila 1941.

Če bi želeli med dogodki in dogajanji posebej izpostaviti organizacijo TIGR in njeno delovanje, bi seveda bilo smiselno zajeti celotno obdobje njenega antifašističnega boja, od njene ustanovitve leta 1927 do začetka II. svetovne vojne in ne le datuma tega nesrečnega spopada, njena prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika na območju Primorske, ki je po rapalski pogodbi leta 1920 pripadlo Italiji in njeno pomoč pri organizaciji slovenskega pouka, ki ga je bilo treba organizirati na skrivaj.  V tem zadnjem obdobju bi bilo treba posebej poudariti tudi neposredne priprave organizacije TIGR na odpor možnemu in pričakovanemu italijanskemu napadu (od konca tridesetih let naprej), njeno  povezovanje z drugimi antifašističnimi organizacijami, britansko obveščevalno službo, Pinkom Tomažičem in komunisti, tigrovske sabotažne akcije v Avstriji in Italiji. že od začetka pa tudi s slovenskimi primorskimi duhovniki, povezanimi v Zboru svečenikov sv. Pavla.

Ob taki načelni odločitvi bi za simbolno in časovno umestitev novega praznika sicer najbolj naravno prišla v poštev  ustanovitev  organizacije TIGR jeseni 1927, težava pa je v tem, da se celo med neposrednimi udeleženci ustanovnega srečanja na Nanosu omenjajo razni datumi, nekateri pa govorijo kar nasploh o tem dogodku, ki naj bi se dogodil septembra ali oktobra  leta 1927.

O drugi navezavi – na prvi oboroženi odpor  oziroma obeležba prve žrtve (žrtev) in njeni šibki utemeljenosti z zgodovinskimi viri v predlogu SNS smo že govorili.

Po vsej verjetnosti bi kazalo praznik, posvečen tigrovskemu gibanju, smiselno povezati z ustrelitvijo dan prej obsojenih bazoviških junakov 6. septembra 1930 kot prvih  kolektivnih žrtev v neenakem boju proti fašizmu. Ta dogodek lahko simbolično poveže fašistično nasilje, odpor fašizmu in njegove žrtve, ob katerih se je takratna  svobodoljubna Evropa v polni meri zavedla fašistične nevarnosti in nujnosti odločnega ter povezanega boja za njeno izkoreninjenje.

Če pa se zaustavimo še ob pobudnikovi »formuli« za ohranjanje skupnega  števila praznikov in dela prostih dni v Republiki Sloveniji (zaradi uvedbe predlaganega novega praznika), kar naj bi dosegli s črtanjem  2. maja kot sestavnega dela »praznika dela«, gre pri tem za vprašanje drugačnega razmisleka, ki bi ga tudi kazalo posebej obravnavati.

Zgodovinska dejstva v tem zapisu je v imenu Društva TIGR Primorske zbral dr. Savin Jogan, predsednik Društva TIGR Primorske v obdobju 2016 -2020.

Zato menimo, da uvedba 13. maja kot državnega praznika  s tako obrazložitvijo kot jo je podala stranka SNS, nima prave zgodovinske podlage in da predlog ne  ustreza ugotovljenim dejstvom zgodovinske stroke.

 

 

Predsednik društva

Gorazd Humar

V novem letu 2021 si želimo, da bi izboljšane epidemiološke razmere normalizirale delovanje našega društva in da bomo lahko nadaljevali s poslanstvom negovanja spomina na eno najbolj junaških dejanj v slovenski zgodovini, to je spomina na delovanje protifašistične tajne organizacije TIGR v času fašizma.

V letu 2021 bomo poskušali na dostojen način obeležiti 80. obletnico spopada na Mali gori, do katerega je prišlo 13. maja leta 1941. Poleg te naloge nas čaka še veliko drugih. Upamo, da bomo lahko uspešno izpeljali vse zastavljene načrte.

Naj vam novoletni prazniki minejo mirno in z obilico zdravja.

Srečno v letu 2021!

 

Predsedstvo društva

Gorazd Humar

Bernarda Dodič

Siniša Germovšek

Manuela Polanc

Nataša Nardin

 

V torek, 15. decembra 2020, poteka 79 let od ustrelitve obsojencev na drugem tržaškem procesu Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala. Ob tej priložnosti prireja Združenje partizanov VZPI-ANPI krajšo spominsko svečanost brez prisotnosti publike s polaganjem vencev in krajšim nagovorom ter s prapori.

Posnetek slovesnosti si lahko ogledate na povezavi www.anpits.it in na fb ANPI-VZPI Trieste v poznih popoldanskih urah tega dne.

 

Dušan Kalc

za pokrajinski odbor VZPI-ANPI

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGR-a. Prizadevamo si za čim večjo ozaveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGR-a: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matični domovini.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net